Appeal dismissed; subsequent joinder requires new defendant's consent creating a legal fiction of prior litigation status.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's claim that the first-instance judgment violated procedural rules regarding the joinder of a new defendant. The lower court correctly ruled that the new defendant, F.Z., was not a party because the lawsuit had not yet been served, and the joinder request was made before proceedings commenced. The court held that the law creates a fiction where the new defendant is deemed to have accepted the existing procedural and substantive state at the moment of the joinder request, making their consent a mandatory prerequisite.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 191. člena ZPP; 3. odstavek 191. člena ZPP; 365. člen ZPP; 366. člen ZPP; 189. člen ZPP: The joinder of a new defendant on the passive side requires their consent, which creates a legal fiction that the litigation against them commenced at the time of the joinder request, binding them to the existing procedural and substantive state.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
[JEDRO]
Posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na pasivni strani je privolitev novega toženca. Ratio legis takšnega določila je treba iskati v pravilu 3. odstavka 191. člena ZPP, ki določa, da mora tisti, na katerega se je razširila tožba, prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, pri čemer sodišče te privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom. Citirana norma ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Naknadni sospornik ni dolžan sprejeti le obstoječega procesnega stanja, ampak zaradi razširitve tožbe na novega toženca lahko nastopijo pomembne materialnopravne posledice.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je odločilo, da F.Z. ni tožena stranka v navedeni pravdni zadevi (točka I.), v nadaljevanju pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja in obremenitve nepremičnin, kot so navedene v izreku odločbe (1. odstavek točke II.) in predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo s prepovedjo poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na mineralnih surovinah, ležečih pod parcelnimi številkami, kot so navedene v izreku odločbe (2. odstavek točke II.).
Proti I. točki sklepa se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep pod točko I. razveljavi. Navaja, da se v navedeni pravdni zadevi postopek še ni začel. Ne gre spregledati dejstva, da je bila razširitev tožbe sodišču predložena, preden je pravda začela teči (189. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tožba, ki jo je vložila tožeča stranka dne 14.2.2001, še ni bila vročena nobeni stranki.
Pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (366. člen ZPP). Pritožba ni utemeljena. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na pasivni strani je privolitev novega toženca (2. odstavek 191. člena ZPP). Ratio legis takšnega določila je treba iskati v pravilu 3. odstavka 191. člena ZPP, ki določa, da mora tisti, na katerega se je razširila tožba, prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, pri čemer sodišče te privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom.
Citirana norma ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Toženčev procesni položaj je v primeru vstopa v pravdo lahko slabši kot bi bil, če bi bila zoper njega vložena posebna tožba. S privolitvijo novi toženec sprejme procesne in materialnopravne posledice stanja pravdnega postopka v trenutku izjave o razširitvi tožbe. Naknadni sospornik ni dolžan sprejeti le obstoječega procesnega stanja, ampak zaradi razširitve tožbe na novega toženca lahko nastopijo pomembne materialnopravne posledice.
Mogoče je naprimer, da je tožba proti prvotnemu tožencu vložena pravočasno, posebna tožba proti novemu tožencu pa bi bila prepozna, ker bi tožnik zamudil prekluzivni rok za njeno vložitev. Podoben je položaj pri zastaranju. Sklicevanje na starejšo in neustaljeno sodno prakso ni prepričljivo. Sodne odločbe, ki v začetni fazi postopka zagovarjajo dopustnost razširitve tožbe na novega toženca proti njegovi volji in se pri tem sklicujejo na smisel določbe o privolitvi in procesne pravice novega toženca, ki so varovane, pri tem pozabljajo na materialnopravne posledice razširitve tožbe na novega toženca.
Le te sodišče ob odločitvi, da se dovoli razširitev tožbe na novega toženca, v celoti samo niti ne more ugotoviti (primerjaj Lojze Ude: Naknadno sosporništvo v pravdnem postopku, Pravnik 4-6/67, str. 153). Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti druge po uradni dolžnosti upoštevne postopkovne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka I.) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).