Appeal dismissed; freight forwarder liable for demurrage costs as carrier's damage, not transport expenses.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Stojnina pa ni del prevoznih stroškov (ki jih sicer špediter poravna prevozniku v svojem imenu a na račun svojega naročitelja - prim. 827. čl. ZOR), pač pa škoda, ki jo s plačilom stojnine utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je zanjo, torej za zastoj v prevozu, odgovoren (o tem se je sodna praksa že večkrat izrekla). Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev za odškodninsko odgovornost tožene stranke glede prevoznikovih izdatkov za stojnino, saj ni navajala, da bi glede oprave carinskih dejanj slednja dala napačna navodila (prim. 835. čl. v zvezi s 1. odst. 833. čl. ZOR) oziroma, da je sama storila vse v skladu s koristmi naročitelja in s svojo profesionalno skrbnostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v celoti. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 65.745,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 9.7.1999 dalje do plačila. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavila je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču nepravilno uporabo materialnega prava v tem, ker ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka, kot špediter, dolžna opraviti carinska dejanja le na teritoriju Republike Slovenije, ne pa v Republiki Rusiji. Nepravilno pa je materialno pravo uporabilo po mnenju pritožnice tudi v tem, ko je tožbeni zahtevek kvalificiralo, kot odškodninski zahtevek, čeprav je tožeča stranka uveljavila le povrnitev stroškov in izdatkov, ki so ji nastali, kot profesionalcu, pri opravljanju špedicijske storitve.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločalo po določilih starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Materialnopravna kvalifikacija tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki jo uveljavlja pritožba in s tem izpodbija podano v prvostopni sodbi, je zgrešena. Tožnica sama je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas trdila, da gre za stojnino, ki jo je prevozniku po njegovem računu tudi plačala.

Navedeno dejstvo pa povsem jasno izhaja tudi iz listin, ki jih je v dokazne namene predložila (račun št. 28/95 z dne 18.9.1995 družbe E. d.o.o. iz Ljubljane, kopija virmana z dne 7.11.1995 in bančnega izpiska, vse v prilogah A/6 do A/8). Stojnina pa in del prevoznih stroškov (ki jih sicre špediter poravna prevozniku v svojem imenu a na račun svojega naročitelja - prim. 827. čl. ZOR), pač pa škoda, ki jo s plačilom stojnine utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je zanjo, torej za zastoj v prevozu, odgovoren (o tem se je sodna praksa že večkrat izrekla).

Razlogi izpodbijane sodbe so glede te pravne kvalifikacije povsem pravilni. Ker je tožeča stranka, kot špediter (njene lastne priložbene navedbe in neizpodbijana ugotovitev prvostopnega sodišča) organizirala prevoz blaga v mednarodnem cestnem prevozu, se je bila dolžna ravnati po naročiteljevih navodilih glede smeri poti (prim.

1. odst. 833. čl. ZOR) oziroma brez takšnih navodil (na katera je bila sicer naročitelja dolžna opozoriti - prim. 830. čl. ZOR), sama določiti prevozniku opravo prevoza v skladu z naročiteljevimi interesi in s svojo profesionalno skrbnostjo (prim.

1. odst. 832. čl. ZOR v zvezi z 2. odst. 18. čl. Z OR). Obvezna sestavina voznega lista v mednarodnmem cestnem prometu je po Konvenciji CMR namreč tudi navodilo prevozniku za carinska in druga dejanja. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev za odškodninsko odgovornost tožene stranke glede prevoznikovih izdatkov za stojnino, saj ni navajala, da bi glede oprave carinskih dejanj slednja dala napačna navodila (prim. 835. čl. v zvezi s 1. odst. 833. čl. ZOR) oziroma, da je sama storila vse v skladu s koristmi naročitelja in s svojo profesionalno skrbnostjo.

Tožnica namreč ni niti zatrjevala, da je glede oprave carinjenja dala prevozniku kakršnakoli navodila oziroma jih sama dobila ali zahtevala od naročitelja. Pritožbena trditev, da je naročitelj izkoristil svojo pravico dajanja navodil med prevozom pa je nedovoljena in neupoštevna pritožbena novota (glej 1. odst. 496.a čl. ZPP/77). Tako se pokaže, da je ugotovitev prvostopnega sodišča o neobstoju pravotvornih dejstev in dokazov zanje, na podlagi katerih bi bila podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in prevoznikovimi izdatki za stojnino, pravilna.

Ker je bil predmet tožbenega zahtevka plačilo odškodnine zaradi prevoznikovih stroškov iz stojnine, je pritožbeno izvajanje glede območja carinskih pristojnosti tožeče stranke, brezpredmetno. S temi razlogi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče pri preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti in, ker v sodbi materialnega prava ni zmotno uporabilo, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (368.

čl. ZPP/77).