Appeal allowed; assignment contract voidability based on debtor's bad financial status requires proof of non-agreement on payment method.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pravno zmotno je sicer pritožbeno stališče, da bi tožena stranka lahko izpodbijala domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL le, če bi dokazala, da je bil način poravnave obveznosti z asignacijo med strankama dogovorjen. Zakonska domneva iz citiranega določila je izpodbojna. To lahko tožena stranka stori bodisi z izpodbijanjem domnevne baze, torej predposatvke za domnevo, da je vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje njenega dolžnika, bodisi z izpodbijanjem navedenega domnevanega dejstva. Čim pa z okoliščino, da je tožeča stranka vse svoje obveznosti do tožene stranke tudi v preteklosti izpolnjevala z asignacijami, ni mogoče izpodbijati predpostavke za zakonsko domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL (to je neobičajen način poplačila terjatve), ni sprejemljivo posredno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da zaradi tako ustaljenega načina plačila tožeče stranke tožena stranka ni vedela ali mogla vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11.1.1999 in z dne 18.1.1999 in plačilo toženi stranki na njuni podlagi brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, tožena stranka pa naj bi v stečajno maso vrnila znesek 1.690.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbojnosti asignacijskih pogodb gradila na trditvi, da način poplačila dolga tožeče stranke med strankama ni bil dogovorjen in gre zato za neobičajen način poplačila, ki je podlaga pravni domnevi iz 4. odst. 125. čl.

ZPPSL, da je tožena stranka, v katere korist sta bili asignacijski pogodbi dne 11.1.1999 in 18.1.1999 sklenjeni, vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Pravno zmotno je sicer pritožbeno stališče, da bi tožena stranka lahko izpodbijala domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL le, če bi dokazala, da je bil način poravnave obveznosti z asignacijo med strankama dogovorjen. Zakonska domneva iz citiranega določila je izpodbojna. To lahko tožena stranka stori bodisi z izpodbijanjem domnevne baze, torej predposatvke za domnevo, da je vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje njenega dolžnika, bodisi z izpodbijanjem navedenega domnevanega dejstva.

Prvostopenjsko sodišče je neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti asignacijskih pogodb z dne 11.1.1999 in 18.1.1999 sklepalo iz ugotovljenega dejstva, da je bil med pravdnima strankama v letu 1998 način plačevanja z asignacijami običajen oziroma celo reden način poravnavanja obveznosti tožeče stranke, v vseh primerih pa je kot asignat nastopala ista oseba A. d.o.o. Ljubljana, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati, da je vedela oziroma da bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Po stališču sodišča je torej tožena stranka glede na enak način poravnavanja obveznosti tožeče stranke v preteklosti uspela izpodbiti domnevano dejstvo iz 4. odst. 125.

čl. ZPPSL. Pravilno sicer prvostopenjsko sodišče zaključuje, da je neobičajen način poplačila terjatve tisti, ki ga upnik ne bi mogel uveljavljati s tožbo. Če torej način poplačila obveznosti tožeče stranke z asignacijo ni bil dogovorjen že ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izhaja obveznost plačila, gre za neobičajen način poplačila obveznosti, ne glede na to, kako je tožeča stranka običajno izpolnjevala svoje obveznosti (tako pravno mnenje izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 58/98 in opr.

št. III Ips 46/98). Čim pa z okoliščino, da je tožeča stranka vse svoje obveznosti do tožene stranke tudi v preteklosti izpolnjevala z asignacijami, ni mogoče izpodbijati predpostavke za zakonsko domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL (to je neobičajen način poplačila terjatve), ni sprejemljivo posredno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da zaradi tako ustaljenega načina plačila tožeče stranke tožena stranka ni vedela ali mogla vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika. Drugače povedano: če z navedeno okoliščino ni mogoče izpodbiti domnevne baze, zgolj z njo tudi ni mogoče izpodbiti domnevanega dejstva, ne da bi tožena stranka zatrjevala in dokazovala druge okoliščine, zaradi katerih ni vedela ali mogla vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je med drugim zatrjevala, da ji je tožeča stranka zagotavljala, da pričakuje naročilo 500 avtobusov, zaradi česar si je obetala poslovanje s tožečo stranko tudi vnaprej, prav tako je zatrjevala, da ji je tožnik takoj po začetku medsebojnega poslovanja izjavil, da bo svoje obveznosti poravnal z asignacijami, v kar je tožena stranka privolila (trditve na list. št.

15) in v zvezi s tem predlagala tudi zaslišanje priče Marice Klun. Slednje pa je pomembno za presojo, ali je bil med strankama dogovorjen način poplačila z asignacijami in s tem v zvezi za presojo, ali je šlo pri izpodbijanih asignacijah za neobičajen način poplačila. V nadaljnjem postopku bo zato prvostopenjsko sodišče navedene okoliščine moralo raziskati in se do njih jasno opredeliti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.