Appeal allowed; appeal fee obligation falls on applicant, not debtor, per ZST s. 1(3).
Legislator summary
AI generatedThe appellate court overturned the first-instance judgment which incorrectly held the debtor liable for the appeal fee. The debtor argued that a bankruptcy proceeding had been initiated, requiring the creditor to report the claim in the bankruptcy process. The court found the appeal was filed by a third party (R... d.o.o.) on the debtor's behalf, not by the debtor themselves. Consequently, under the relevant statute, the third-party applicant, not the debtor, bears the obligation to pay the appeal fee, necessitating a retrial.
Legislator headnote
AI generatedZST 1. odst. 3.; The obligation to pay court fees prescribed by law falls upon the party who proposes the initiation of the procedure or the performance of a specific act, not the debtor in a debt collection context.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Po 1. odst. 3. čl. ZST mora z zakonom predpisane takse plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da naj bi dolžnik kot taksni zavezanec v predpisanem roku ne plačal sodne takse za pritožbo v znesku 18.000,00 SIT in za opomin v znesku 1.500,00 SIT. Zaradi tega naj bi bil dolžan plačati še kazensko takso v znesku 9.750,00 SIT. Agenciji RS za plačilni promet pa je naročilo, da znesek 29.250,00 SIT prenese z računa dolžnika na vplačilni račun sodnih taks. Dolžnik je v pravočasni pritožbi navedel, da je bil nad njim uveden (pravilno: začet) stečajni postopek. Zato naj bi upnik moral terjatev "prijaviti v stečajnem postopku".
Stroškov ni priglasil. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje: določbo 1. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST). Po tej določbi mora namreč z zakonom predpisane takse plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da dolžnik kot taksni zavezanec ni pravočasno plačal sodne takse za pritožbo in za sodni opomin, zato naj bi bil dolžan plačati še kazensko takso. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je pritožbo (z vložitvijo katere je nastala taksna obveznost) po svojem pooblaščencu dne 03.12.1999 vložil R... d.o.o. (gl. list. št. 9 in prilogo B1 ter list. št.
13) in 13), in ne dolžnik. Vlagatelj navedene pritožbe torej ni bil dolžnik, temveč nekdo drug, ki je s tem tudi dolžan plačati predpisano takso za pritožbo (prim.
1. odst. 3. čl. ZST). Torej je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev. Zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), da predpisano takso za pritožbo (z dne 03.12.1999) izterja od njenega vlagatelja (R... d.o.o.).