Temporary injunction under ZNP Art. 114 denied in partition proceedings; ZIZ Art. 272 applies instead.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V postopku za delitev nepremičnine v solastnini ni mogoče izdati začasne odredbe po 114. členu ZNP, ker je ta predvidena le v postopku za ureditev razmerij med solastniki. Možno pa je izdati začasno odredbo po splošnih določilih ZIZ, če so za to izkazani pogoji.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja postopka za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se mu dodelilo v izključno upravljanje vzhodni del parcele št. 2302 k.o. I. in celoten prehod v širini 2 m, ki poteka med parcelama št. 2301/2 in 2300/1 k.o. I. Ugotovilo je, da predlagatelj postopka ni izkazal potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe, ki so predvideni v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP) pa je predvidena izdaja začasne odredbe le v postopkih ureditve medsebojnih razmerij med solastniki, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj je v teku med strankama le postopek za delitev stvari.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj postopka. Meni, da je mogoče tudi v takem postopku, kot je obravnavani, to je v postopku zaradi delitve stvari v solastnini, izdati začasno odredbo na podlagi 114. člena ZNP. Tudi v postopku za delitev stvari se namreč odloči o ureditvi razmerij med solastniki, saj s pridobitvijo lastninske pravice pridobi lastnik tudi izključno pravico upravljanja in uporabe stvari. Zato nima nobenega smisla vlagati poseben predlog o določitvi načina upravljanja in uporabe stvari v smislu XII. poglavja ZNP. Poleg tega prvostopnemu sodišču očita še, da ni presojalo, ali niso v konkretnem primeru morda podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 272.

členu ZIZ. Okoliščina, da naj bi med strankama postopka obstajal spor o velikosti njunih deležev na nepremičnini, ne more biti razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Zadošča verjetno izkazana terjatev, ta pa je bila v konkretnem primeru izkazana, saj celo iz izpiskov iz zemljiške knjige izhaja solastništvo nepremičnine. Ker sodišče ni ugotavljalo potrebnih predpostavk iz 272. člena ZIZ, je odločba brez potrebnih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba ni utemeljena. Začasna odredba po 114.

členu ZNP je predvidena izključno v postopku za ureditev razmerij med solastniki. Nikakršne ovire pa ni, da ne bi sodišče v obravnavanem primeru, ko je v teku postopek za delitev stvari v solastnini, izdalo začasne odredbe po določilih ZIZ, seveda pa le ob predpostavki, da bi bili za to izpoljneji pogoji. Prav slednjih pa predlagatelj postopka po ugotovitvah prvostopnega sodišča ni izkazal, s tako oceno pa se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče v konkretnem primeru obstoja teh pogojev ni ugotavljalo, je povsem neutemeljen.

Izrecno je namreč obrazložilo, katere postavke bi moral predlagatelj izkazati poleg verjetnosti terjatve, da bi lahko začasno odredbo izdalo. Opredelitev teh pogojev pa je dolžnost, ki je na strani predlagatelja začasne odredbe, to je na strani pritožnice. Slednja je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala z argumentom "preprečitve nastanka nadaljnje škode, ki jo trpi zaradi nemožnosti upravljanja s svojo solastnino " (predlog na list. štev. 103-104 spisa). Taka, povsem nekonkretizirana trditev, pa sama po sebi, ne more predstavljati utemeljenega razloga za izdajo začasne odredbe, saj praktično predstavlja le povzetek abstraktne norme iz 2. alinee 2. odst. 272.

člena ZIZ. S tem, ko je prvostopno sodišče odločitev obrazložilo tudi z dejstvom, da je med udeležencema postopka spor o velikosti deležev, je le dodatno podkrepilo svojo odločitev. Spor o višini deleža je namreč nedvomno v zvezi z obstojem verjenosti terjatve predlagatelja, ki je z začasno odredbo predlagal dodelitev izključnega upravljanja na celotni površini nepremičnine, za katero zatrjuje, da mu bi morala biti v delitvenem postopku dodeljena. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ).