Contract breach vs. execution error: Court distinguishes delivery failure from transport responsibility in construction contracts.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je bila tožeča stranka dolžna po pogodbi toženi stranki izdelati in dobaviti beton, namesto tega pa ga je le izdelala, za njegov prevoz pa je poskrbela tožena stranka sama, ne gre za napako izvršenega posla, ampak za neizpolnitev pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 383.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1994 dalje;

2. ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 58.098,00 SIT;

3. terjatvi pobotalo do zneska 58.098,00 SIT;

4. plačilni nalog Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. I Plg 7/94 z dne 15.7.1994 vzdržalo v veljavi za znesek 352.192,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1994 dalje do plačila in za stroške postopka v znesku 8.677,00 SIT;

5. toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 352.192,00 SIT za čas od 3.2.1994 do 8.7.1994;

6. plačilni nalog razveljavilo za znesek 651.924,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in tožbeni zahtevek zavrnilo za znesek 127.526,00 SIT z obrestmi;

7. odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Proti navedeni sodbi je v delu, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da vsebuje mnenje izvedenca, ki ga je sodišče v celoti upoštevalo, logično napako, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati cenik betona, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, brez upoštevanja dodatka po kubiku za cement. Poleg tega pa za to, da se preberejo dobavnice, sploh ni bil potreben izvedenec gradbene stroke, ki tudi ni odgovoril na vprašanje, kaj je to črpni beton.

Prav tako ni bilo ustrezno ugotovljeno vprašanje cene prevoza, saj je izvedeniško mnenje v tem delu pavšalno in arbitrarno, izvedenec je vzel neko srednjo vrednost med obračunoma obeh strank. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo pobotni ugovor iz naslova škode, nastale kot posledica zastojev, ravno tako pa tudi pobotni ugovor glede premikov mehanizacije. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka po pogodbi o proizvodnji in dobavi betona z dne 10.10.1993 in aneksu z dne 11.11.1993 za toženo stranko izdelovala beton.

Ker je tožena stranka izpolnitev sprejela (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožeča stranka s strani tožene stranke potrjene in podpisane prevzemnice), za odločitev v obravnavani zadevi niti ne bi mogel biti ključnega pomena odgovor na vprašanje, kakšen beton je tožena stranka naročila, ampak je pomembno le, kakšnega je tožeča stranka toženi stranki dejansko dobavila. V zvezi s to okoliščino pa je izvedenec ugotovil, da je bil dobavljen beton, ki je naveden v prevzemnicah. V tem delu bi bilo sicer mogoče vsaj v določeni meri soglašati s toženo stranko, kolikor ta izpostavlja, da za prebiranje dobavnic ne bi bil potreben izvedenec gradbene stroke, vendar pa zato ni mogoče sprejeti zaključka, ki ga ponuja pritožba, in sicer da naj bi bilo izvedeniško mnenje samo s seboj v nasprotju.

Novo trditev v pritožbi predstavlja okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka, in sicer da iz dobavnic ne izhaja, da naj bi ji bil dobavljen beton s cementom (zaradi česar naj ne bi bil upravičen dodatek 407,00 SIT po m3 za takšen cement), poleg tega pa je že tožena stranka sama v lastnem izračunu, ki ga je podala v svoji vlogi z dne 6.2.1997, v določenih postavkah upoštevala tudi prej omenjeni dodatek. Tudi vprašanja v zvezi z vrsto betona (navadni ali črpni) so bila v potrebni meri raziskana in tudi v zvezi s tem ni pomembno, kakšen beton je bil pogodbeno dogovorjen oz. naročen, ampak le, kakšen je bil dejansko dobavljen (glede na to, da je tožena stranka takšno izpolnitev sprejela).

Kar se tiče vprašanja cene prevoza je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka po pogodbi z dne 10.10.1993 in aneksu z dne 11.11.1993 dolžna toženi stranki izdelani beton tudi dobaviti ter da tega ni storila, ampak je za prevoz betona do gradbišča poskrbela tožena stranka. Takšne dejanske ugotovitve pa ne omogočajo zaključka, da je šlo za napako izvršenega posla po 620. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, ampak je šlo po mnenju pritožbenega sodišča za (delno) neizpolnitev pogodbe, pri kateri pa tožena stranka sicer ni uveljavljala izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke (torej izdelave betona skupaj s prevozom, 124.

čl. ZOR), vendar pa bi ne glede na to v vsakem primeru bila upravičena do povrnitve škode (124. čl., 2. odst. 262. čl. ZOR) v višini stroškov, ki bi jih utrpela v zvezi s prevozom betona. Ves postopek na prvi stopnji pa je na iniciativo pravdnih strank tekel v smeri ugotavljanja cene prevoza pri tožeči stranki, tožena stranka pa tudi še v pritožbi opozarja na ceno prevoza, kakršna naj bi izhajala iz cenika tožeče stranke z dne 5.4.1993 oz. iz njene ponudbe z dne 3.10.1993, pri čemer izpostavlja, da bi moralo sodišče upoštevati vrednost prevoza v višini 1.000,00 SIT po m3, ki ga je v prej omenjenih dokumentih določila tožeča stranka.

Ne glede na to pa mnenja izvedenca v delu, nanašajočem se na ugotovljeno ceno prevoza, ni mogoče šteti za pavšalnega in arbitrarnega, kot to meni pritožba, saj je izvedenec ugotavljal ceno prevoza z metodo uporabe razpoložljivih podatkov in jo je opredelil kot neko srednjo vrednost med dvema različnima obračunoma, pri čemer jo je končno izpostavil kot pravo ceno v višini 803,00 SIT po m3, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje kot takšno tudi utemeljeno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke iz naslova škode zaradi zastoja betonarne v višini 147.379,00 SIT z obrestmi in iz naslova stroškov za premik mehanizacije v višini 157.300,00 SIT z obrestmi, pravilno navedlo, da je bilo dokazno breme v zvezi s to škodo na toženi stranki, in to tako glede temelja, kot tudi glede višine škode; kar se tiče slednje, pa ji ni uspelo dokazati, da je znašala ravno toliko kot to uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem obravnavalo tudi gradbeni dnevnik, vendar pa na njegovi podlagi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moglo zanesljivo ugotoviti, pri katerih strojih je trajal zastoj, koliko delavcev ni moglo delati zaradi zastojev, predvsem pa, koliko je morala tožena stranka plačati iz tega naslova oz. v kolikšni višini so jo ti stroški dejansko bremenili, saj ni predložila ustreznih cenikov. V zvezi s tem je sodišče razpolagalo le z dvema njenima izračunoma, ki pa sta se med seboj razlikovala. Nadalje pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bili stroški v zvezi s premikom mehanizacije nesporno dokumentirani s fakturami dobaviteljev, saj je glede slednjih sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za dva računa G. s prevoznimi listi, iz katerih pa glede na to, da glasita na višje zneske od ugovarjanih v pobot, ni moglo ugotoviti, katere vožnje oz. kateri zneski naj bi se nanašali na tožečo stranko.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.