Employment court quashes termination due to employer's failure to conduct mandatory disciplinary procedure.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da glasi: "1. Razveljavita se sklepa tožene stranke z dne 3. 8. in 11. 8. 1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. 2. Ugotovi se, da tožnici dne 4. 8. 1998 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. 3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati in odvesti vse ustrezne prispevke in davke, nato pa tožnici izplačati pripadajoče neto zneske plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo dalje, vse v osmih dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 28.696,00 SIT.

[JEDRO]

Ker tožena stranka - zasebni delodajalec - ni tožnici vročila niti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka niti vabila za disciplinsko obravnavo, je absolutno bistveno kršila določbe disciplinskega postopka, ter izrečeni disciplinski ukrep prenahanja delovnega razmerja ni bil zakonit, saj mora tudi zasebni delodajalec spoštovati zakonske določbe o poteku disciplinskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke z dne 11. 8. 1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Posledično je zavrnilo tudi tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pri tem je štelo, da je tožnica, s tem ko tožene stranke 20 dni ni obvestila o izostanku z dela zaradi bolezni, storila hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je bil nedvomno moten delovni proces pri toženi stranki in bistveno oteženo njeno poslovanje.

Zato ji je tožena stranka upravičeno izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri tem pa tudi ni zagrešila nobene izmed absolutno bistvenih kršitev določb disciplinskega postopka. Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev, podredno pa spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi opozarja na absolutno bistvene kršitve določb disciplinskega postopka pri toženi stranki, ki ni tožnici izročila niti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka niti vabila na disciplinsko obravnavo.

Poleg tega pa v zvezi s tem, ali se je imela tožnica v disciplinskem postopku možnost izjasniti glede očitane ji kršitve, sodišče prve stopnje sploh ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, temveč je v celoti verjelo izpovedi tožene stranke. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, zmotno pa je uporabilo določbe materialnega prava. Pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s tem, kako je potekala odpoved delovnega razmerja tožnici, se je sicer upravičeno oprlo le na izpoved tožene stranke, saj ni tožnica teh njenih trditev z ničemer izpodbijala, neprerekane trditve strank pa vzame sodišče za podlago svoje odločbe (1 odst. 299.

čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je zmotno zaključilo, da je bil postopek odpovedi delovnega razmerja izveden pravilno in skladno z določbo 1. odst. 41. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPD, Ur. l. RS/I, št. 26/91). To določbo KPD je treba namreč po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da mora tudi zasebni delodajalec v postopku ugotavljanja disciplinske odogovornosti delavca spoštovati tiste zakonske določbe o poteku disciplinskega postopka, ki zagotavljajo posamezne procesne pravice delavcev v teh postopkih.

Drugačna razlaga bi namreč pomenila nižanje nivoja zakonskih pravic delavcev s kolektivno pogodbo, kar pa ni dovoljeno (3. odst. 86. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 66/93). Glede na navedeno pritožba utemeljeno navaja, da je tožena stranka, ki ni tožnici vročila niti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka niti vabila na disciplinsko obravnavo, absolutno bistveno kršila določbe disciplinskega postopka, kar pa mora imeti za posledico razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi in ni pri tem storilo nobene izmed bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zahtevku tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 11. 8. 1998 ugodilo (4. tč. 373. čl. ZPP/77). Na podlagi določbe 1. odst. 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l.

RS št. 19/94) o nevezanosti na zahtevek pa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi prvostopenjski sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki z dne 3. 8. 1998. Ob razveljavitvi omenjanih sklepov je posledično ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Tožnica, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku, v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l.

RS, št. 7/95 in 49/2000). Tako je tožnici priznalo: 200 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za končno poročilo stranki, skupno torej 220 točk, kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znese 19.800 SIT. Priznalo ji je tudi 396,00 SIT za materialne stroške in 8.500,00 SIT za takso za pritožbo. Tožnici pa ni priznalo priglašenih stroškov za pregled spisa in razgovor s stranko, ker je plačilo za omenjeni odvetniški storitvi zajeto že pri sestavi pritožbe, in priglašenih materialnih stroškov, kolikor je zahtevek tožnice presegal 2% od skupne cene odvetniške storitve.

Skupno je tako tožena stranka dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 28.696,00 SIT.