Court dismisses appeal for non-existence of loan contract due to lack of consensus under ZOR Art. 26.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravna posledica ugotovitve ničnosti je, da med pravdnima strankama ne obstaja poslovno razmerje in iz njega izvirajoče pravice in obveznosti. Takšna posledica velja tudi, kadar zaradi pomanjkanja konsenza (26. člen ZOR) pogodba sploh ni bila sklenjena. Ker je vsebina in pomen sodbenega izreka ravno pravna posledica, ki jo sodišče izreče ali ugotovi, je ugoditev zahtevku, ki se glasi na ugotovitev ničnosti, ob tem pa niso podani pogoji iz 26. člena ZOR, materialno (pravna posledica) in procesno (meje tožbenega zahtevka) pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je posojilna pogoda med pravdnima strankama z dne 15.10.1995, iz katere izhaja, da je toženec tožniku posodil 600.000,00 SIT s 3 % obrestno mero do konca 31.12.1995 ter da ima toženec v primeru neplačila pravico sam izterjati denar, nična. Tožencu je sodišče še naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 133.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožnik navaja, da je tožnik dolg sam pretvoril v posojilo, ko ga je prevzel od firme, kar naj bi bilo nesporno dokazano z njegovim podpisom. Na tožnika naj bi ne bil vršen noben pritisk. Vsi postopki so bili izpeljani z obojestranskim soglasjem, saj se je tožnik svojega dolga zavedal. Oba sta bila soglasna, da se dolg šteje kot posojilo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik v laični vlogi napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa svojo različico življenjskega dogodka opisuje tudi tako, da pri tem uporablja tudi pravne pojme.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ne omaje. Da pa bi bil razloček med odločilnimi dejstvi, pravom, ki ga je treba uporabiti in pravno posledico, ki je zajeta v tožbenem zahtevku in kasneje v sodbenem izreku, razvidnejši, pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Odločilna dejstva v obravnavani zadevi so, da obstaja zapis, ki je naslovljen kot posojilna pogodba, da je podpisan s strani obeh pravdnih strank ter da je v tem zapisu navedeno, da je toženec tožniku posodil 600.000,00 SIT, opredeljen pa je tudi način vračanja.

Drugi sklop odločilnih dejstev pa se nanaša na življenski dogodek, ob katerem je navedeni zapis nastal. Po eni strani gre za dejstva zunanjega življenja, od katerih je v obravnavani zadevi pomembno to, da toženec tožniku v resnici ni izročil spornega denarja niti se tega ni zavezal storiti. Po drugi strani pa gre za dejstva notranjega življenja, to pa je obstoj pravno poslovne volje za sklenitev pogodbe. Na podlagi izpovedb obeh strank je sodišče z zanesljivostjo onkraj razumnega dvoma ugotovilo, da pri pravdnih strankah ni bila podana volja za sklenitev posojilne pogodbe niti ni do nje realno prišlo.

Nagibi in vzroki, da je do spornega zapisa prišlo, pravno poslovne volje ne morejo nadomestiti. Na tem mestu pritožnikova graja dejanskega stanja deloma preide v utemeljevanje, ki je sicer pravne narave, vendar pa je zmotno. Pritožnik namreč pravi, da so bili vsi postopki izpeljani z obojestranskim soglasjem. Ob tem pa je treba pritožniku pojasniti pravni pomen razlike med obliko in vsebino. Res je, da je bil zapis z naslovom posojilna pogodba napravljen in da sta ga podpisali obe pravdni stranki, vendar pa to ne pomeni tudi tega, da je med strankama nastalo posojilno razmerje.

Tak zapis je namreč zgolj oblika, v kateri naj se izrazi volja pravdnih strank. Če pa prave volje ni ali med strankama ni soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe, pa ta tudi ne more nastati (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pogoj za nastanek pogodbe je torej vsebina in ne oblika. Le-ta je lahko zgolj dodaten pogoj za veljavnost pogodbe, kadar zakon tako izrecno zahteva, nikoli pa ne more biti oblika edini in zadosten pogoj za nastanek pogodbenega razmerja. Pravna teorija sicer razlikuje med neobsteječimi in neveljavnimi pravnimi posli.

Za neobstoječ posel gre, kadar ta sploh ne nastane, torej, kadar med strankama ne pride do konsenza (26. člen ZOR). Za neveljaven posel pa gre, kadar je ta ničen (neveljavnost določena v splošnem, javnem interesu) ali izpodbojen (neveljavnost določena v interesu določene stranke). V isti sapi pa teorija (glej A. Polajnar-Pavčnik: Neveljavnost pogodb) dodaja, da so posledice pri neobstoječem in pri ničnem poslu več ali manj enake, to pa je, da ravnanje strank ne more imeti pravnoposlovnih posledic. Določene razlike med ničnim in neobstoječim poslom sicer obstajajo (glej določbe 104-108.

člena ZOR, ki se nanašajo izključno na ničnost), vendar v takšni smeri, da sankcije neučinkovitosti neobstoječega posla presegajo sankcije neučinkovitosti ničnega posla. Navedeno pritožbeno sodišče izpostavlja zato, ker v obravnavani zadevi ugotovljeno dejansko stanje predstavlja primer iz 26. člena ZOR in gre potemtakem za neobstoječ posel. Tožbeni zahtevek pa se glasi na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe. Kljub tako postavljenemu zahtevku pa je njegova vsebina v tem, da tožnik od sodišča zahteva, naj v sodbi izrečeno konkretno pravno pravilo ugotovi iz dejanskega stanja izvirajočo pravno posledico, ki je v tem, da med strankama ne obstoji poslovno razmerje.

Ob takšni dejanski podlagi ter postavljenem zahtevku pa sodišče lahko o neobstoju poslovnega razmerja odloči tudi tako, da ugotovi neveljavnost pogodbe, saj je pravna invalidnost takšne pogodbe manjša kot pri neobstoječem pravnem poslu, vse pravne posledice, ki jih sodišče podaja v izreku, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhajajo. Vsebinski poudarek takšnega izreka pa ob siceršnji teoretični nedoslednosti, a vendar ob procesni in materialni (odločitev o pravni posledici) pravilnosti, meri na pravno neučinkovitost spornega zapisa, torej nečesa kar se je v zunanjem svetu dejansko odrazilo.

Še posebeje slednje pa utemeljuje tožnikov pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe. Ker je odločitev sodišča prve stopnje iz navedenih razlogov pravilna ter je pritožba ne uspe izpodbiti in ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).