Appeal dismissed; co-ownership claim rejected because property acquired after divorce was not marital community property.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V času sklenitve kupne pogodbe skupno življenje pravdnih strank ni predstavljalo izvenzakonske zveze v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b.), ki bi imelo na premoženjskem področju zanju enake posledice kot zakonska zveza. Tožnica je bila v istem času v zakonski zvezi z drugo osebo, kar predstavlja absolutno pravno oviro za veljavnost in izenačitev izvenzakonske skupnosti z zakonsko zvezo (če pri tem pustimo ob strani element dalj časa trajajoče življenjske skupnosti).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice v stečajnem postopku nad toženo stranko na poslovnem prostoru v skupni izmeri 39,74 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjsko-poslovnega objekta S., L., D., stoječega na parceli št... in ostalih, k.o..., do 1/2 idealnega solastnega deleža. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da obstoji nasprotje med izrekom sodbe in ugotovitvijo, da je tožnica vložila svoja denarna sredstva v lokal tožene stranke. Na podlagi veljavnega sporazuma o razdelitvi solastnega premoženja je tožnica postala solastnica predmetne nepremičnine oz. lastnica 1/2 idealnega deleža spornega lokala ter je povsem upravičeno v stečajnem postopku izločevala svojo lastnino glede na dejstvo, da nad njo stečajni postopek ni bil uveden oz. da ona ni stečajna dolžnica. Dejstvo solastništva je sodišče popolnoma prezrlo, kar pomeni, da je prišlo do neupravičene obgatitve na strani tožene stranke ter je tožnica za vrednost 1/2 lokala, ki je v njeni lasti, prikrajšana. Nedvomno obstaja pravna in dejanska podlaga za tožbeni zahtevek v smislu obligacijskih določil o neupravičeni pridobitvi, na podlagi katerih bi sodišče moralo, upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava, tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugoditi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je bila kupna pogodba za sporni lokal sklenjena 15.8.1990, sporazum o razdelitvi solastnega premoženja med tožnico in U. K. pa je bil sklenjen 20.2.1992. Zakonska zveza med tožnico in njenim (bivšim) možem je bila razvezana 15.10.1990, torej po sklenitvi kupne pogodbe za sporni lokal. Te ugotovitve predstavljajo dejansko podlago revizijskega preizkusa, ki je z revizijo ni več mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Tudi po oceni revizijskega sodišča naštete okoliščine vodijo k presoji, da sporni lokal ne predstavlja skupnega premoženja tožnice in U. K. V času sklenitve kupne pogodbe njuno (morebitno) skupno življenje ni predstavljalo izvenzakonske zveze v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b.), ki bi imelo na premoženjskem področju zanju enake posledice kot zakonska zveza. Tožnica je bila v istem času v zakonski zvezi z drugo osebo, kar predstavlja absolutno pravno oviro za veljavnost in izenačitev izvenzakonske skupnosti z zakonsko zvezo (če pri tem pustimo ob strani element dalj časa trajajoče življenjske skupnosti). Skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev nastane originarno, po sili zakona, in ne šele s sklenitvijo sporazuma o razdelitvi "solastnega" premoženja. Materialnopravno pravilno je izhodišče izpodbijanih sodb, da predstavlja skupno premoženje tisto premoženje, ki sta ga zakonca oz. partnerja pridobila z delom in v času trajanja zakonske zveze oz. izvenzakonske zveze. Ker sporni lokal ni bil pridobljen na opisani način, je pravilna nadaljnja presoja, da ne gre za skupno premoženje. Že ta ugotovitev je zadoščala za zavrnitev izločitvenega zahtevka tožnice, ostale ugotovljene okoliščine le še potrjujejo pravilnost odločitve sodišča.

Opozorjeno je že bilo na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, ki prepoveduje v reviziji uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Povedano drugače: revizijsko sodišče sme materialnopravno presojati le tisto (isto) dejansko podlago, ki sta jo presojali sodišči prve in druge stopnje, saj te ni dovoljeno izpodbijati niti širiti v revizijskem postopku. Glede na opisano prepoved oz. omejitev preizkusa pravnomočne sodne odločbe z izrednim pravnim sredstvom torej revizijsko sodišče ne sme presojati v tej pravdi postavljenega tožbenega zahtevka na drugačni trditveni podlagi, kot je bila zatrjevana do pravnomočnosti. Uveljavljanje nove pravne podlage v revizijskem postopku je prepozno (in ni dovoljeno). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na trditve o neupravičeni obogatitvi na strani tožene stranke.

Sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker tožnica naj ne bi vložila svojega denarja v nakup lokala, presojalo je, ali je bil lokal res pridobljen kot skupno premoženje. Ker je ugotovilo, da lokal ni bil pridobljen s skupnimi sredstvi oz. skupnim delom partnerjev, je presodilo, da tožnica ni skupna lastnica spornega poslovnega lokala (na tej pravni podlagi) in da je sporazum o razdelitvi solastnega premoženja le navidezen, saj prikriva pravi namen pogodbenikov. To, koliko denarja je tožnica izročila tožencu ali prodajalcu lokala, ni bilo predmet tožbenega zahtevka, ampak del dokazne ocene sodišča. Tako ni nobenega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in njenim izrekom in je revizijski očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je moralo revizijo zavrniti, saj je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišči pa tudi nista zagrešili nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (393. člen ZPP).

Zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).