Appeal dismissed; creditor need not prove services rendered when enforcing on basis of certified invoice.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

[JEDRO]

Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine mora upnik priložiti samo verodostojno listino (2. odst. 41. čl. ZIZ), ne pa tudi naročilnico in morebitne druge listinske dokumentacije. Na dolžniku je dokazno breme, da izpodbija materialno podlago poslovnega razmerja, ki je bilo osnova za izdajo verodostojnih listin - računov, zato upnik v fazi dovolitve izvršbe ni dolžan dokazovati, da je zares opravil storitve, katerih plačilo izterjuje na podlagi verodostojnih listin.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 1,352.202,44 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da terjatev upnika ni utemeljena in ne izhaja iz listin, ki jih je predložil upnik. Za terjatev v višini 57.015,33 SIT upnik ni predložil fakture; faktura, izdana dne 21.4.2000, ki jo je upnik predložil, je izstavljena za znesek 137.591,33 SIT, zato upnikov zahtevek ni sklepčen. Poleg tega upnik tudi ni izkazal obstoja terjatve, saj ni predložil naročila dolžnika niti dokazov, da je storitve tudi dejansko opravil.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni obrazložen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljenega.

Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Iz upnikovega predloga za izvršbo (zadnja stran list. št.

1) je razvidno, da upnik terja glavnico 1,352.202,44 SIT ter zamudne obresti po šestih računih, za katere so pričele zamudne obresti teči ob različnih dneh med 16.5. in 4.8.2000. Iz obrestnega dela upnikovega zahtevka izhaja, da je znesek 57.015,33 SIT zapadel v plačilo dne 15.5.2000 (upnik terja obresti od naslednjega dne po zapadlosti, to je od 16.5.2000), to pa je datum, ko je zapadel v plačilo račun št. 2512693 z dne 21.4.2000 (priloga A1), ki se glasi na znesek 137.591,33 SIT. Vsi preostali upnikovi obrestni zahtevki se ujemajo s preostalimi izterjevanimi računi (A2-A6) tako glede zneskov kot glede datumov zapadlosti, zato je iz predloga za izvršbo mogoče ugotoviti, katere zneske terja upnik po katerih računih.

Upnik je v predlogu za izvršbo navedel številke računov, po katerih terja svojo terjatev, pri čemer je kot prvega navedel prav sporni račun št. 2512693 z dne 21.4.2000, ki je zapadel v plačilo dne 15.5.2000. Na podlagi navedenega, kar izhaja tako iz predloga za izvršbo kot tudi iz predloženih upnikovih verodostojnih listin, sodišče druge stopnje ugotavlja, da upnik sporni znesek 57.015,33 SIT nedvomno terja prav po računu št. 2512693. Upnik lahko terja manj, kot pa je navedeno v računu, zato njegov zahtevek ni nesklepčen in je preverljiv.

Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine mora upnik priložiti samo verodostojno listino (2. odst. 41. čl. ZIZ), ne pa tudi naročilnic in morebitne druge listinske dokumentacije. Na dolžniku je dokazno breme, da izpodbija materialno podlago poslovnega razmerja, ki je bilo osnova za izdajo verodostojnih listin - računov, zato upnik v fazi dovolitve izvršbe ni dolžan dokazovati, da je zares opravil storitve, katerih plačilo izterjuje na podlagi verodostojnih listin. Dolžnik v ugovoru izrecno ne trdi, da bi upnik posameznih ali vseh storitev, katerih plačilo terja, ne opravil, ali da bi jih opravil kakorkoli pomanjkljivo, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da njegov ugovor ne vsebuje dejstev, ki bi lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, četudi bi se izkazala za resnična.

Dolžnik višine ali zapadlosti dolga izrecno ne prereka, zato sodišče druge stopnje glede na vse zgoraj navedeno ugotavlja, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen glede na določbo 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljenega in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.