Supreme Court partially allowed appeal reducing non-pecuniary damages for pain and suffering based on comparative negligence and severity.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke razsodi:

Tožena stranka mora plačati tožnici mld. S. R. znesek 1,100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 dalje do plačila, tožnici K. R. pa znesek 421.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000,00 SIT od 7.12.1990 dalje do plačila, od zneska 420.000,00 SIT pa od 3.12.1997 dalje do plačila, tožnikom pa je dolžna povrniti njihove pravdne stroške v znesku 609.792,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 22.627,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 24.837,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici mld. R. S. plačati odškodnino v skupnem znesku 1,625.000,00 SIT, tožnici K. R. pa v znesku 421.000,00 SIT. Pritožbi obeh pravdnih strank proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa njeno spremembo in znižanje dosojene odškodnine. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev, sprejetih v izpodbijani sodbi, sledi, da sta tožnici storili prekršek, ker sta se peljali v traktorski kabini, ki ni bila opremljena za prevoz potnikov. Kljub takšni ugotovitvi pa je sprejeto sklepanje, da nista soodgovorni za nastalo škodo. Voznik delovnega stroja, ki je povzročil trčenje s traktorjem, je sicer kršil cestnoprometne predpise, vendar sta jih kršili tudi tožnici. Ker sodišči druge in prve stopnje tega nista upoštevali, sta zmotno uporabili materialno pravo. Zneski dosojenih odškodnin niso v skladu z značajem poškodb in posledicami.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Očitek soodgovornosti tožnic za nastalo škodo (prvi odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) naj bi po revizijskem stališču imel podlago v dejstvu, da sta se odločili peljati v traktorski kabini, ki za prevoz potnikov ni bila prirejena (43. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa). Zato naj bi imeli pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vendar pa je izpodbijana sodba utemeljeno pritrdila razlagi v sodbi sodišča prve stopnje, po kateri protipravno ravnanje še ne daje podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti osebe, ki je kršila normo, če med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ne obstoji vzročna zveza. Tožnici sta res kršili cestnoprometni predpis, vendar je sodišče prve stopnje sprejelo dejanske ugotovitve - povzema jih tudi izpodbijana sodba - da je treba vzrok za nastalo škodo v celoti iskati v vožnji pri toženi stranki zavarovanega delovnega stroja, ki je trčil v traktor. Te dejanske ugotovitve se prepletajo z (dokaznimi) sklepanji, ki se nanašajo na možni učinek in obseg poškodovanja tožnic, če bi se vozili v traktorski prikolici, kar bi bilo (domnevno) pravilno. Sodišči nižjih stopenj tudi ob tej primerjavi nista našli pravno pomembnih dejstev za ugotovitev obstoja vzročne zveze med prekrškom tožnic in nastalo škodo. Ugotavljanje obstoja vzročne zveze zahteva najprej dejansko oceno in šele nato izbor pravno relevantnih dejstev, ki vzročnost med ravnanjem in posledico pravno utemelje. Domet ocene dejanskih ugotovitev pa ne sega na revizijsko stopnjo (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano. V dokaznem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi mogle (pravno) potrditi obstoj vzročne zveze med kršitvijo, ki sta jo storili tožnici in nastalo škodo. Ali obratno: nič ni takega v poteku dogodkov in načinu ravnanja tožnic, kar bi zaradi (pravnega)

utemeljevanja obstoja vzročne zveze terjalo dopolnjevanje dokaznega postopka. Revizija je v tem pogledu skopa. Tožnicama očita prekršek, z vzročno zvezo pa se ne ukvarja. Materialno pravo je torej v obsegu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Višino dosojene odškodnine revizija graja le posplošeno. Dejstev, ki naj bi narekovala znižanje odškodnine - razen trditve o tem, da sta storili prekršek - ne navede. Ne glede na to je revizijsko sodišče v navedenem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe (386. člen ZPP) o pravilni uporabi določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Pri tem je ugotovilo, da odmera odškodnine tožnici K. R. za prestane telesne bolečine v znesku 420.000,00 SIT ne presega gornje meje odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih manjših škod. Razlogov za znižanje te odškodnine ni.

Tožnici S. R. pa je bila odmerjena previsoka odškodnina iz obeh odškodninskih postavk. Čeprav je ta tožnica utrpela večji obseg poškodovanja, njene škode še vedno ni mogoče uvrstiti med večje škode. Res je, da je prelom rebra in leve senčnice terjal bolnišnično zdravljenje, vendar je to trajalo le dober teden, skupno obdobje zdravljenja pa štiri tedne. Tudi bolečinsko obdobje ni bilo daljše. Izvedenec je sicer dopustil tožničino nagnjenost k občasnim glavobolom, vendar tudi to ne omogoča odločitve o odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 825.000,00 SIT. Primerna odškodnina iz tega naslova je zato le 700.000,00 SIT.

Obseg duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa - glede na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba povzema - pri tožnici S. R. očitno upošteva tudi telesne bolečine kot nagnjenost h glavobolu. Ta oblika škode pa je ustrezno satisfakcijo dobila že z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ostajajo le še ugotovitve izvedenca o tožničini večji občutljivosti in razdražljivosti zaradi posledic preloma senčnice. Takšnemu obsegu škode pa glede na podobne primere v sodni praksi ustreza le na 400.000,00 SIT znižana odškodnina.

Delna ugoditev reviziji temelji na določbi prvega odstavka 395. člena ZPP, njena zavrnitev v preostalem delu pa na določbi 393. člena ZPP.

Sprememba izpodbijane sodbe na revizijski stopnji je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji (154., 155. in 166. člen ZPP). Zaradi spremembe višine odškodnine na revizijski stopnji so tožniki v celoti uspeli le s 60 odstotki svojih zahtevkov, kar pomeni, da jim je tožena stranka od stroškov, ki jih je že sodišče prve stopnje priznalo v znesku 1,625,487,00 SIT, povrniti le 975.292,00 SIT. Ker pa je tožena stranka uspela s svojimi stališči do 40 odstotkov, ji mora tožeča stranka od njenih celotnih stroškov v znesku 913.747,00 SIT povrniti znesek 365.500,00 SIT. Izračun tako pokaže, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti razliko med navedenima zneskoma, ki znese 609.792,00 SIT.

Glede na revizijsko odločitev je bil pritožbeni uspeh tožene stranke približno 25 odstoten, zaradi česar ji mora tožeča stranka povrniti od njenih stroškov na pritožbeni stopnji v znesku 90.510,00 SIT znesek 22.627,00 SIT. Revizijski stroški tožene stranke, ki je z revizijo delno uspela, znesejo 99.350,00 SIT. Od tega zneska mora tožeča stranka toženi stranki povrniti četrtino, torej 24.837,00 SIT. Stroški na pritožbeni in revizijski stopnji so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo.

Glede na delni uspeh tožene stranke v reviziji tožeči stranki in mogoče priznati njenih stroškov, ki jih je imela v zvezi z odgovorom na revizijo.