Appeal dismissed; employer liable for unused vacation when employee fails to take minimum required days.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi do prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije izrabil celotni dopust iz tekočega leta 1996, tožniku pripada odškodnina zaradi neizkoriščenega dopusta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka ... dolžna tožniku ... izplačati odškodnino za 29 dni neizkoriščenega rednega letnega dopusta za leto 1996 v višini 62.450,40 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1996 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. S sklepom pa je umik tožbe glede razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 6.2.1996 in 20.3.1996 ter glede reintegracijskega zahtevka, vpisa delovne dobe v delovno knjižico in izplačila nadomestila plače, vzelo v vednost.

Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožnika za izplačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v letu 1996 v višini 29 dni iz razloga, ker naj bi tožnik od 34 dni dopusta izkoristil le 5 dni.

Vendar je mnenja, da sodišče pri tem prezrlo, da Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 31. členu določa, da mora delavec, v kolikor koristi letni dopust v delih, tega izkoristiti v dveh delih, in pri tem v prvem delu izkoristiti najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu. Če delavec v tekočem letu ne izkoristi zakonsko zahtevanega minimuna, koriščenje dopusta ne more prenašati v naslednje leto in mu zato iz tega naslova tudi ne pripada vtoževana odškodnina, saj mu neizrabljeni del obveznega koriščenja letnega dopusta propade.

O tem ne obstajajo nikakršne izjeme, ki bi tožniku utemeljevale prenos dopusta v naslednje leto. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pri tem tudi ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 29 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 1996. Iz listinskih dokazov izhaja, da je imel tožnik v letu 1996 34 dni dopusta. Iz evidence prisotnosti, ki jo je predložil tožniku predpostavljeni delavec D.

Č. pa je razvidno, da je tožnik do 22.2.1996, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi finančne reorganizacije tožene stranke, lahko izkoristil le 5 dni letnega dopusta tekočega leta. Res je tožnik koristil dopust tudi v mesecu januarju 1996, vendar kot je povedal D. Č., se je ta dopust nanašal še na leto 1995. Ker je imel tožnik pravico izkoristiti tudi neizkoriščen dopust iz leta 1995, je potrebno ugotoviti, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi do prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne organizacije izrabil celotni dopust iz tekočega leta 1996.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust, saj po določbi 2. odst. 32. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), se delavcu ne more kratiti pravica do letnega dopusta. Ker tožnik tega dopusta ni koristil iz razlogov, ki so na strani tožene stranke, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za neizkoriščen letni dopust v višini, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče pri odločitvi prezrlo določbo 31. člena ZTPDR. Ta člen v 3. odstavku sicer res določa, da mora delavec, ki koristi dopust v dveh delih, v prvem delu izkoristiti brez prekinitve najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu, kar pomeni, da ta del dopusta ne more prenesti v naslednje leto, saj mu v nasprotnem primeru neizrabljeni del dopusta do 12 delovnih dni propade. Vendar, kot izhaja iz listinskih dokazov in navedb tožene stranke, je tožnik v letu 1995 izrabil 13 dni dopusta, ki mu je pripadal v tekočem letu.

To pa pomeni, da je zadostil omenjeni določbi zakona. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (3. odst. 166 člena ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.

RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).