Appeal dismissed; repeated fixed-term contracts allowed if temporary work increase is proven. Appeal dismissed; repeated fixed-term contracts allowed if temporary work increase is proven.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Veljavna zakonodaja ne omejuje oz. ne prepoveduje sklepanja večkratnega zaporednega delovnega razmerja za določen čas z istim delavcem, ob upoštevanju pogojev iz 17. člena ZDR. Ker tožnica v dokaznem postopku ni zatrjevala, da ni šlo za začasno povečan obseg dela in ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je začasno povečan obseg dela sploh sporen, in ker je bila po navedbah tožene stranke ta pogodba sklenjena ravno zaradi začasno povečanega obsega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati nezakonitosti sporne pogodbe o zaposlitvi, zato je utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za priznanje tranformacije delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.7.1999, ampak je trajalo do dne 21.11.1999 in ji je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 1.8.1999 do 21.11.1999; da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1.8.1999 do 21.11.1999 izplačati razliko do polne bruto plače, kot če bi delala in sicer za vse zneske, navedene v točki 2 tožbenega zahtevka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila; da je tožena stranka dolžna izplačati 2. del regresa v bruto znesku 51.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo in sicer tako, da neto zneske plače in regresa nakaže na tekoči račun tožnice, št. ....... pri SKB banki ter obračuna in odvede prispevke in davke od navedenih bruto zneskov (3. tč. tožbenega zahtevka) ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila (vse v 1. odst. izreka sodbe).

Obenem pa je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 3 izreka sodbe). Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja pravilno izhaja, da je bilo tožnici od 18.3.1996 do 31.7.1999, s pogodbo o zaposlitvi za določen čas ali s sklepi, 7 krat podaljšano delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki.

Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka potrebno upoštevati le zadnjo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 27.7.1998 do 31.7.1999, s katero naj bi bila sanirana vsa prejšnja delovna razmerja za določen čas, sklenjena morda tudi v nasprotju z veljavno zakonodajo. Tako je v sporni zadevi odločilno ravno kontinuirano sklepanje delovnega razmerja za določen čas za isto delo in za isto delovno mesto pri toženi stranki. Glede na tako kontinuirano ravnanje tožene stranke v navedeni smeri bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je mogoče povečani obseg dela na istem delovnem mestu opredeliti kot začasno povečan obseg dela.

Zato bi moralo sodišče za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja presojati vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz. sklepe o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas, na podlagi katerih je bila tožnica od leta 1996 do 1999 zaposlena pri toženi stranki. Iz sodne odločbe pa ni mogoče razbrati razlogov sodišča za ugotovitev, da so bila prejšnja delovna razmerja tožnice sklenjena morda tudi v nasprotju z veljavno zakonodajo. Skladno z določilom 5. alinee 1. odst. 17. čl. ZDR, na katerega se sklicuje tožena stranka, je pravno veljaven razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas začasno povečan obseg dela.

V kolikor pa se v podjetju obseg dela trajno poveča, je potrebno vprašanje pomanjkanja delavcev reševati s sklepanjem delovnega razmerja za nedoločen čas, kar je temeljna oblika sklenitve delovnega razmerja. Tako meni pritožba, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24.7.1998 nezakonita, saj je bila sklenjena v nasprotju s taksativno navedenimi zakonskimi razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na zgoraj navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava šteti, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in njenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju v to sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča.

V zvezi z tožničinimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje svojo zavrnitev tožničinega zahtevka pravno utemeljeno ter prepričljivo obrazložilo in s takimi zaključki ter s tako obrazložitvijo soglaša v celoti pritožbeno sodišče. Odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pristala na sklenjeno delovno razmerje za določen čas za obdobje od 27.7.1998 do 31.7.1999 in da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožničina volja pri podpisu te pogodbe obremenjena z napako v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da veljavna zakonodaja ne omejuje oz. ne prepoveduje sklepanja večkratnega zaporednega delovnega razmerja za določen čas z istim delavcem, seveda ob upoštevanju pogojev iz 17. čl. ZDR. Ker pa tožnica v dokaznem postopku ni zatrjevala, da ni šlo za začasno povečan obseg dela in ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je začasno povečan obseg dela sploh sporen, in ker je bila po navedbah tožene stranke ta pogodba sklenjena ravno zaradi začasno povečanega obsega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati nezakonitosti sporne pogodbe o zaposlitvi, zato je pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo njen zahtevek.

Sodišče prve stopnje pa ni storilo bistveno kršitev določb postpka po 14. odst. 350. čl. ZPP saj izpodbijana sodba nima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ostale pritožbene navedbe pa niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.