Appeal allowed; temporary order in possession dispute appealable only via final judgment appeal, not separate objection.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrže.

[JEDRO]

V skladu z 427. čl. ZPP je postopek v motenjskih pravdah izključno predlagalen s pritožbo kot edinim pravnim sredstvom, vendar ne kot posebnim pravnim sredstvom, kar pomeni, da se sklep o izdaji začasne odredbe v motenjskih pravdah lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. II P 1179/2000 z dne 8.11.2000 ter sklenilo, da se ugovor zavrne. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS 26/99, v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je terjatev tožnika verjetno izkazana. Tožnik je posest stanovanja opustil. Sodišče bi moralo pred izdajo začasne odredbe opraviti narok in zaslišati stranke.

Ker tega ni storilo, je kršilo določbe ZPP-ja, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Toženka je stanovanje prodala Igorju H., ter še pred izdajo sklepa o začasni odredbi sklenila dokončno prodajno pogodbo z dne 31.10.2000. Zato bi toženka v primeru izvršitve začasne odredbe trpela večjo škodo kot tožnik, saj bo kupec stanovanja zoper njo sprožil postopek razveljavitve prodajne pogodbe. Pritožba je utemeljena. Po določilu 427. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99) lahko sodišče med postokom v pravdah zaradi motenja posesti izda na predlog stranke tudi brez zaslišanja nasprotne stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda.

Hkrati je v navedenem določilu določeno, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Postopek za izdajo začasnih odredb v motenjskih pravdah je torej izključno predlagalen (z razliko od ureditve po poprej veljavnih predpisih), z izrazito omejitvijo načela kontradiktornosti (odločanja brez zaslišanja nasprotne stranke in brez njene možnosti, da razpravlja o predlogu v ugovoru), z omejitvijo na odločanje oziroma izdajo le tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb oz. odredb, ki se v izvršilnem postopku uporabljajo, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe, prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda in s pritožbo kot edinim pravnim sredstvom, vendar ne kot posebnim pravnim sredstvom, kar pomeni, da se sklep o izdaji začasne odredbe lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo (2. odst. 363.

čl. ZPP). Toženka torej zoper sklep o začasni odredbi ni imela posebnega pravnega sredstva niti ugovora v smislu določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (kljub napačnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje) niti posebne pritožbe. Sodišče prve stopnje je zato kršilo določilo postopka, ko je toženki dovolilo posebno pravno sredstvo in ko je o njem tudi samo odločalo. Prva kršitev (napačna uporaba določil 2. odst. 363. čl. in 427. čl. ZPP) predstavlja relativno bistveno kršitev določb (1. odst. 339. čl. ZPP). S tem, ko je o pritožbi sodnica sodišča prve stopnje odločila sama, pa je bila zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP (senatna sestava odločujočega sodišča), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in po 4. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP. Navedene kršitve so pogojevale spremembo sklepa o zavrnitvi izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da se ugovor tožene stranke zavrže kot nedovoljen (3. tč. 365. čl. ZPP). Izdano začasno odredbo bo mogoče (če bo te še potebno) izpodbijati le v sklopu morebitne pritožbe zoper končni sklep v sporu zaradi motenja posesti.