Appeal dismissed; creditor needs bankruptcy court referral to prove debt existence in bankruptcy proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik lahko izkaže pravni interes za vodenje pravde na ugotovitve obstoja terjatve zoper stečajnega dolžnika z napotitvenim sklepom stečajnega senata.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo L. d.d. Ljubljana, zaradi ugotovitve obstoja terjatve v znesku 6.977.295,29 SIT (prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa) in tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki nastale pravdne stroške v znesku 71.863,40 SIT (drugi odstavek izreka). Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je bil nad toženo stranko dne 28.3.2000 s sklepom opr. št. St ... začet postopek prisilne poravnave, v katerem je tožeča stranka prijavila v tej pravdi sporno terjatev: - da je bil postopek prisilne poravnave s sklepom sodišča z dne 12.7.2000 ustavljen in predlog za prisilno poravnavo zavržen, ker tožena stranka ni v roku popravila načrta finanče reorganizacije; - da je bil nad toženo stranko na predlog njenih delavcev začet s sklepom opr. št.

St ... z dne ... stečajni postopek; - da so bili upniki z oklicem, objavljenim v Uradnem listu RS št. 69/2000 dne 4.8.2000 pozvani, da prijavijo terjatve v stečajnem postopku; - da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 9.936.730,00 SIT in da v tej prijavi ni vsebovana v tej pravdi sporna terjatev; - da je bila tožeča stranka s sklepom stečajnega senata z dne 22.11.2000 napotena na pravdo za ugotovitev v stečaju prijavljene terjatve v znesku 9.936.730,80 SIT, ker je stečajni upravitelj to terjatev prerekal; - da je tožeča stranka v stečajnem postopku podala dne 29.11.2000 predlog, da stečajno sodišče razpiše še en narok; na katerem naj se preizkusi še terjatev tožeče stranke, ki je bila prijaveljana v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko in ni bila ponovno prijavljena v stečajnem postopku: - da se stečajni upravitelj o tem predlogu ni izjavil.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje te pravde in sicer iz dveh razlogov: - ker v tej pravdi sporne terjatve ni prijavila v stečajnem postopku, ne šteje pa se, da je bila prijavljena v stečajnem postopku, čeprav je bila prijavljena v postopku prisilne poravnave in - ker tožeča stranka nima sklepa stečajnega senata o napotitvi na pravdo za ugotovitev obstoja te terjatve. Upnik pridobi pravni interes za vodenje pravde zoper stečajnega dolžnika zaradi ugotovitve obstoja terjatve samo, če ga je na pravdo napotil stečajni senat (prvi odstavek 144.

člena ZPPSL). O poplačilu upniških terjatev oziroma o tem, kateri izmed upnikov stečajnega dolžnika bo udeležen pri poplačilu iz stečajne mase stečajnega dolžnika, se namreč odloča v stečajnem postopku. Upnik lahko dobi poplačilo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, le če prijavi terjatev v stečajnem postopku, ki ga vodi stečajno sodišče. Samo, če je v stečajnem postopku prijavljena terjatev prerekana in je upnik napoten na pravdo s sklepom stečajnega senata, se o obstoju oziroma neobstoju take terjatve odloča v pravdnem postopku z ugotovitveno tožbo.

Ali bo neka terjatev upoštevna pri glavni razdelitvi (to je pri poplačilu), je stvar stečajnega senata in ne pravdnega sodišča. Zato upnik, ki vloži tožbo na ugotovitev obstoja terjatve zoper dolžnika, ki je v stečaju, lahko izkaže pravni interes za vodenje take pravde le z napotitvenim sklepom stečajnega senata. Tega pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za ugotovitev v tej pravdi sporne terjatve tožeča stranka nima. Zato je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, pravilen.

Sodišče prve stopnje pa je tožbo zavrglo tudi zato, ker je ugotovilo, da se prijava terjatve, ki jo je tožeča stranka vložila v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je tekel, preden je bil začet stečajni postopek, in je bil ustavljen z dne 12.7.2000, ne šteje za prijavljeno v stečajnem postopku, ki se je začel kasneje na predlog delavcev stečajnega dolžnika. O tem, ali se terjatev, ki jo je tožeča stranka prijavila v postopku prisilne poravnave, šteje za prijavljeno tudi v stečajnem postopku, ni mogoče odločati v pravdi, oziroma o tem ni pristojno odločiti pravdno sodišče v okviru ugotavljanja obstoja pravnega interesa za vodenje pravde, saj stečajno sodišče na tako odločitev ne bi bilo vezano.

O tem, kdo bo poplačan iz razdelitvene mase, namreč odloča stečajno sodišče in ne pravdno sodišče (glej 163. člen ZPPSL). Zato bi morala tožeča stranka doseči v stečajnem postopku odločitev o tem, ali se šteje sporna terjatev za prijavljeno. Šele ko bo in če bo tožeča stranka v stečajnem postopku uspela s predlogom za obravnavanje v postopku prisilne poravnave prijavljene terjatve in preizkus te terjatve in če bo napotena na pravdo za ugotovitev obstoja te terjatve, bo izkazala pravni interes za vodenje pravde o obstoju take terjatve.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).