Appeal against costs ruling dismissed because costs orders are accessory decisions not subject to appeal under ZPP Art. 400.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the defendant's appeal solely against the court's order regarding litigation costs. While the substantive claim for a name injunction was partially allowed, the appeal focused exclusively on the cost allocation, which the court deemed each party should bear their own share. The court ruled that cost orders are accessory decisions lacking finality and therefore fall outside the scope of appeals permitted under Article 400 of the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generatedArticle 129, paragraph 5 of the Code of Civil Procedure; Article 400, paragraph 4 of the Code of Civil Procedure: A cost order is an accessory decision lacking finality and does not constitute a ground for appeal under Article 400 of the Code of Civil Procedure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Stroškovni sklep ima tako naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je dopustna revizija po določbah 400. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se toženi stranki prepove uporaba imena "A." ali "B.". S sklepom pa ni dopustilo nasprotne tožbe tožene stranke zoper tožečo stranko, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka 415.000,00 SIT.
Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je ugodilo njenemu zahtevku v delu, s katerim je zahtevala prepoved uporabe imena "A.", medtem ko je o stroških postopka odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je tožena stranka vložila revizijo zoper odločitev višjega sodišča o stroških postopka ter predlagala, da se njeni reviziji ugodi. Ne strinja se s presojo sodišča druge stopnje, da je bil uspeh pravdnih strank v postopku približno enak. Toženi stranki ni mogoče pripisati neuspeha in ji v posledici tega naprtiti del pravdnih stroškov.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni dovoljena.
Tako iz revizijskega predloga kot vsebinskih izvajanj revizije izhaja, da se tožena stranka ne strinja le s stroškovno odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker meni, da njej neuspeha v pravdi ni mogoče pripisati in da ji gre zato pravica do povrnitve svojih stroškov. Revizija je tako vložena le zoper stroškovno odločbo.
Odločba o stroških pa ima vedno naravo sklepa, čeprav je vsebovana v sodbi (peti odstavek 129. člena ZPP). Stroškovni sklep ima tako naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je dopustna revizija po določbah 400. člena ZPP. Nedovoljeno revizijo tožene stranke je zato revizijsko sodišče moralo zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP).