Appeal allowed: Execution costs claim validly filed late under Execution Act despite Civil Procedure Act timing rules.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

Po 3. odstavku 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povračilo stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Vendar pa je uporaba določb ZPP v izvršilnem postopku le subsidiarna, kadar ZIZ ne določa drugače. Drugače kot ZPP pa ZIZ določa rok, v katerem je mogoče zahtevati povrnitev stroškov postopka. Te je mogoče zahtevati po 7. odstavku 38. člena ZIZ vse do poplačila (oziroma do dosege dejanj), torej vse do konca izvršilnega postopka. Tudi zato je upnikovo vlogo, poimenovano "dopolnilni predlog upnika k predlogu za izdajo začasne odredbe" potrebno po vsebini šteti kot naknadno pravočasno zahtevo za odmero njegovih doslej nastalih izvršilnih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov dopolnilni predlog za povrnitev izvršilnih stroškov. Tako je odločilo, ker upnik v svojem izvršilnem predlogu stroškov ni priglasil, zato ni bilo osnove za izdajo dopolnilnega sklepa v smislu 325. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo upnik zaradi bistvenih kršitev določb ZIZ in ZPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče odmeri predlagane stroške in jih naloži v plačilo dolžniku. Pritožba je utemeljena.

Iz vsebine dopolnilnega predloga upnika (list. št. 18, 19) jasno izhaja, da upnik naknadno prijavlja stroške predloga za izvršitev začasne odredbe, ker jih v slednjem predlogu pomotoma ni priglasil. Upnik torej ni predlagal izdaje dopolnilnega sklepa v smislu 325. člena ZPP, kot je njegovo vlogo zmotno interpretiralo sodišče. Res je 325. člen ZPP namenjen odpravi pomanjkljivosti sodišča, kadar le-to ne odloči o vseh zahtevkih stranke, vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Upnik je z omenjeno vlogo na novo priglasil stroške izvršilnega postopka (stroške predloga za izvršitev začasne odredbe).

Po 3. odstavku 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povračilo stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Vendar pa je uporaba določb ZPP v izvršilnem postopku le subsidiarna, kadar ZIZ ne določa drugače. Drugače kot ZPP pa ZIZ določa rok, v katerem je mogoče zahtevati povrnitev stroškov postopka. Te je mogoče zahtevati po 7. odstavku 38. člena ZIZ vse do poplačila (oziroma do dosege dejanj), torej vse do konca izvršilnega postopka.

Tudi zato je upnikovo vlogo, poimenovano "dopolnilni predlog upnika k predlogu za izdajo začasne odredbe" potrebno po vsebini šteti kot naknadno pravočasno zahtevo za odmero njegovih doslej nastalih izvršilnih stroškov. Ker je prvostopenjsko sodišče vsebino zahteve upnika zmotno presojalo po 325. členu ZPP, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrek o pritožbenih stroških upnika temelji na 3. odstavku 166.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.