Appeal court dismisses enforcement objection as vague and unsupported by concrete agreement evidence under ZIZ.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

[JEDRO]

Navedbe, da je upnik garantiral dolžniku sporazumno ureditev zadeve in da "je še vedno odprt rok za dogovor", so povsem nekonkretizirane, saj dolžnik sploh ne pojasni, na kakšen način naj bi se zadeva uredil oz. kaj naj bi se dogovorili. Poleg tega pa dolžnik v ugovoru niti ne trdi, da je z upnikom že dosegel kakšen konkreten dogovor (napr. za odlog plačila - prim. 9. točko 1. odst. 55. čl. ZIZ), kar bi bil edinole utemeljen ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zgol dejstvo, da naj bi se stranki nekaj dogovarjali (ali, kot trdi dolžnik, da naj bi bil odprt rok za dogovor), še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Upnik je svojega pooblaščenca odvetnika izrecno pooblastil tudi za sprejem izpolnitve od nasprotne stranke, zato je v predlogu upravičen naveden žiro račun upnikovega pooblaščenca, predlog pa ima vse potrebne sestavine, da se izvršba lahko opravi (1. odst. 40. čl. ZIZ)

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zarad izterjave terjatve 469.264,00 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je upnik dobavil dolžniku računalniško opremo, ki je dolžnik ni naročil in je bila neuporabna. Tekom pravdnega postopka je dolžniku garantiral, da se bo zadeva uredila sporazumno. Zadeva ni razčiščena, saj je še vedno odprt rok za dogovor. Poleg tega v predlogu za izvršbo ni naveden žiro račun upnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55.

čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dolžnikove posplošene ugovorne navedbe v zvezi z dobavo in (ne)uporabnostjo računalniške opreme tičejo samega poslovnega razmerja, iz katerega izvira izvršilni naslov (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pg 21/96 z dne 30.41999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 961/99 z dne 24.5.2000). Na pravnomočno sodbo je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, česar pa dolžnik niti ne zatrjuje.

Zato dolžnik v izvršilnem postopku za izterjavo judikatne terjatve ne more več uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo poslovnega razmerja, temveč bi jih moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Navedbe, da je upnik garantiral dolžniku sporazumno ureditev zadeve in da "je še vedno odprt rok za dogovor" so povsem nekonkretizirane, saj dolžnik sploh ne pojasni, na kakšen način naj bi se zadeva uredila oz. kaj naj bi se dogovorili. Poleg tega pa dolžnik v ugovoru niti ne trdi, da je z upnikom že dosegel kakšen konkreten dogovor (napr. za odlog plačila - prim.

9. točko 1. odst. 55. čl. ZIZ), kar bi bil edinole utemeljen ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zgolj dejstvo, da naj bi se stranki nekaj dogovarjali (ali, kot trdi dolžnik, da naj bi bil odprt rok za dogovor), še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. V zvezi z ugovorom, da v predlogu za izvršbo ni naveden žiro račun upnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je upnik svojega pooblaščenca odvetnika izrecno pooblastil tudi za sprejem izpolnitve od nasprotne stranke (prim. pooblastilo v prilogi A1), zato je v predlogu upravičeno naveden žiro račun upnikovega pooblaščenca, predlog pa ima vse potrebne sestavine, da se izvršba lahko opravi (1. odst. 40.

čl. ZIZ). Iz povedanega izhaja, da dolžnik ni izkazal nobenega od razlogov, ki bi preprečevali izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ, zato dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.