Social court allows employer to pay witness costs under ZDSS Art. 36(2) via teleological interpretation.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe second instance court rejected the employer's appeal regarding the allocation of witness costs in a social dispute. Although the statute explicitly assigns witness costs to the plaintiff, the court held that Article 36(2) of the Social Courts Act must be interpreted teleologically to cover witness costs when an expert medical examination becomes unnecessary. Consequently, the court confirmed the first instance decision ordering the employer to pay the witness fees.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 36. člena ZDSS: Stroške za izvedbo dokaza z izvedencem v socialnih sporih vedno nosi toženi zavod; ta določba se s teleološko razlago pravilno uporablja tudi za stroške izvedene priče, če je izvajanje izvedenca zaradi prevelikega stroškov neuporabno.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Določbo 2. odst. 36. člena ZDSS, po kateri stroški za izvedbo dokaza z izvedencem v socialnih sporih iz 30. člena ZDSS vedno nosi toženi zavod, je glede na namen mogoče pravilno interpretirati tudi za stroške izvedene priče, še zlasti, kadar ob uporabi tega dokaza odpade potreba za ugotavljanjem dejanskega zdravstvenega stanja z izvedencem, kar bi stroške zanesljivo povečalo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je priči prof. dr. J. P. odmerilo in priznalo stroške v višini 4.500,00 SIT (1. tč. izreka), odredilo, da mu navedeni znesek plača tožena stranka v 8-ih dneh po premeju sklepa (2. tč. izreka) in hkrati izreklo, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (3. tč. izreka). Odmerjene stroške je naložilo v plačilo toženi stranki ob smiselni uporabi 2. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zoper 2. tč. izreka sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava.
Predlaga njegovo razveljavitev in naložitev plačila stroškov tožeči stranki. Sklicuje se na jasno določbo 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka sama, razen ko gre za izvedbo dokazov z izvedencem v sporih iz 30. člena zakona, ko te stroške trpi toženec. Ker je prof. dr. J. P. pred sodiščem nastopal kot priča in ne kot izvedenec, ni osnove, da bi šli ti stroški v njeno breme. Pritožba ni utemeljena. V 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l.
RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS) je sicer izrecno določeno, da trpi v socialnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka, po 2. odst. istega člena pa stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v sporih iz 30. člena zakona trpi tožena stranka. Le ob jezikovni razlagi in uporabi 2. odst. cit. člena, tožene stranke v konkretni zadevi res ne bi bilo mogoče zavezati k povračilu stroškov priči prof. dr. J. P.. Ker pa je bil prof. dr. J. P. zaslišan kot izvedena priča glede zdravstvenega stanja in začasne nezmožnosti za delo tožnika B.
B. in je že ob uporabi tega dokaza v povezavi z ostalimi bilo dejansko zdravstveno stanje dovolj razčiščeno tako, da je bilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev dokončne odločbe in ugotovitev začasne nezmožnost za delo zaradi bolezni od 27.11.1999 do vključno 2.3.2000 ugodeno, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z izvedencem medicinske stroke, kar bi stroške tožene stranke zanesljivo bistveno povečalo. V konkretni zadevi je zato 2. odst. 36. člena ZDSS potrebno interpretirati tudi glede na namen njegove uzakonitve, ki je bil nedvomno v tem, da stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v socialnih sporih, predvsem iz zdravstvenega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vselej nosi tožena stranka, saj je izvajanje teh dokazov pogosto in povezano s precejšnjimi stroški.
Z izpodbijanim sklepom so zato stroški za izvedeno pričo ob ustrezni teleološki razlagi in uporabi 2. odst. 36. člena ZDSS, utemeljeno naloženi v plačilo toženi stranki. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.