Appeal dismissed; employer must reassign employee but may use surplus staff procedure if no suitable work exists.

Pritožba prvotožene stranke zoper sodbo v 1. in 2. tč. izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožba zoper 5. tč. izreka pa se zavrže. Prvotožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Posledica nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja je reintegracija tožnice v delovno razmerje in naložitev toženi stranki, da jo razporedi na ustrezno delovno mesto. Izvršitev takšne sodne odločbe je stvar delodajalca, ki pa ima možnost, če dejansko ugotovi, da zaradi ukinitve dela dejavnosti nima več ustreznih delovnih mest, izvesti postopek določanja trajno presežnih delavcev, v skladu z ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo in aneks k odločbi prvotožene stranke z dne 15.5.1998 in ugovor tožnice z dne 12.11.1998 štelo za pravočasnega. Odločilo je, da delovno razmerje tožnici pri prvotoženi stranki ni prenehalo in še traja. Prvotožena stranka jo je dolžna razporediti na delovno mesto, ki ustreza njeni stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim (1. in 2. tč. izreka sodbe). Višji zahtevek tožnice do prvotožene stranke glede razporeditve, je sodišče zavrnilo (3. tč. izreka sodbe), zahtevek proti drugotoženi stranki prav tako zavrnilo (4. tč. izreka sodbe), odločitev o delu zahtevka tožnice za izplačilo plače za čas od 4.9.1998 do ponovne razporeditve in o stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo (5. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka z dvema pritožbama, ki sta obe podani v pritožbenem roku in od katerih druga dejansko predstavlja le dopolnitev prve pritožbe. Prvotožena stranka navaja, da se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da je prvotožena stranka pojasnila sodišču, da ji je z ukinitvijo trgovine trajno prenehala potreba po delavcih in zaposlitvi trgovcev. Delovno razmerje tožnice dejansko ne obstoja več s trenutkom prenehanja delovanja trgovine "B.", tožena stranka pa drugega ustreznega delovnega mesta nima, saj pri njej obstaja le še dejavnost lesne žage za razrez lesa.

Evidentno je, da je odločitev sodišča neizvršljiva, tudi če bi bila formalno pravilna. V nadaljevanju prvotožena stranka navaja, da se niti ne spušča v trditev sodišča prve stopnje, da postopek po ugovoru tožnice ni bil končan in da je to razlog, da ji delovno razmerje ni prenehalo. Sklicuje se na analogno uporabo ZUP-a, po kateri se šteje 60-dnevni molk pravnega organa za negativno odločitev. Sodišče bi lahko samo spoznalo, da je ugovor tožnice neutemeljen in "s tem čuvalo njene pravice. Te vsekakor niso čuvane, če o njih odloča isti organ, kot je odločal na prvi stopnji." Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici pripada plača za obdobje delovnega razmerja.

Jasno je, da tožnica ne more opravljati dela na žagi za razrez lesa, saj za to ni usposobljena. Glede na dokazano finančno stanje ji tožena stranka ne bi mogla dajati plače, zato je takšna odločitev sodišča napačna. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena. Prvotožena stranka v pritožbi niti ne navaja konkretno zoper kateri del sodbe se pritožuje, saj nasplošno predlaga razveljavitev celotne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz vsebine pritožbe vendarle izhaja, da se prvotožena stranka ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožničinega zahtevka in zoper odločitev glede zavrnitve zahtevka tožnice zoper drugotoženo stranko (3. in 4. tč. izreka).

Očitno pa se prvotožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v 5. tč. izreka, saj govori tudi o tem, da naj bi sodišče odločilo o pripadajoči plači tožnice za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar pa je navedeno le v 5. tč. izreka, vendar ne tako, kot to navaja tožena stranka, temveč zgolj, da se odločitev o delu zahtevka za izplačilo plače in o stroških postopka pridrži za končno sodbo. Ker gre torej pritožba prvotožene stranke izrečno tudi v smer odločitve sodišča prve stopnje o pripadajoči plači tožnice, o kateri pa je odločeno le na način, da je ta odločitev pridržana za končno sodbo, je pritožbeno sodišče vseeno obravnavalo tudi del pritožbe tožene stranke zoper tč. 5 izreka sodbe, v ostalem obsegu pa v skladu s 1. odst. 350.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) v delu, v katerem prvotožena stranka v sporu ni uspela (t.j. v 1. in 2. tč. izreka sodbe). Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje v 5. tč. izreka sodbe ni dovoljena, saj gre v tem delu le za ugotovitev sodišča prve stopnje, o katerem delu zahtevka tožnice bo odločeno s končno sodbo. Sodišče prve stopnje torej o zahtevku tožnice za izplačilo plače ni odločilo, prvotožena stranka pa tudi ne uveljavlja tega, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, da se odločanje o izplačilu plače pridrži za končno sodbo, postopalo napačno, oz. da bi sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb postopka.

Glede na to za pritožbo v tem obsegu ni mogoče ugotoviti pravnega interesa in jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odst. 343. čl. ZPP in 352. čl. ZPP zavrglo. Neutemeljena je pritožba zoper 1. in 2. tč. izreka sodbe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi odločitve sodišča prve stopnje. To pravilno zaključuje, da tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje na podlagi 123. in 125. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), saj te določbe veljajo le za delovna razmerja pri zasebnih delodajalcih, kar pa prvotožena stranka po opredelitvi delovne zakonodaje o tem, kdo je zasebni delodajalec, očitno ni.

Če je prvotožena stranka ukinila dejavnost trgovine, bi morala izvesti postopek določanja trajno presežnih delavcev v skladu s 33.-36.i čl. ZDR. Zakoniti zastopnik prvotožene stranke je na obravnavi dne 28.5.1999 jasno povedal, da posebnega postopka za določanje trajno presežnih delavcev niso izvedli. Ker torej tožnici delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način, je odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. izreka pravilna in zakonita. Na takšno odločitev nikakor ne more vplivati stališče prvotožene stranke, da je z ukinitvijo dejavnosti trgovine in posledično neobstojem ustreznega delovnega mesta tožnici prenehalo delovno razmerje.

Posledica nezakonite odločbe o prenehanju delovnega razmerja je reintegracija tožnice v delovno razmerje in naložitev toženi stranki, da jo razporedi na ustrezno delovno mesto. Izvršitev takšne sodne odločbe je stvar delodajalca, ki pa ima možnost, če dejansko ugotovi, da zaradi ukinitve dela dejavnosti nima več ustreznih delovnih mest, izvesti postopek določanja trajno presežnih delavcev, v skladu z ZDR. Prvotožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na analogno uporabo ZUP-a in v zvezi s tem na to, da pravice delavca niso čuvane, če o njih na drugi stopnji odloča isti organ, kot je odločal na prvi stopnji.

Tudi v tem delu pritožbe gre za očitno nepoznavanje delovnopravne zakonodaje. V izogib daljšemu pojasnjevanju pritožbeno sodišče navaja le to, da se v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) drugače določeno (1. odst. 14. čl. ZDSS). Tudi ZDR in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) ne določata, da se v primeru, če drugostopenjski organ delodajalca ne odloči o ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic delavca v za to predpisanem roku, šteje, da je bila takšna odločba izdana, oz. ne vzpostavljata presumpcije negativne odločitve.

ZDR v 2. odst. 4. čl. omogoča organizacijam z manj kot 50 delavci, da lahko s statutom ali pravili določajo, da o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in dogovornostih delavca odloča poslovodni organ, o postopku varstva pravic pa vsi delavci, oz. organ, določen s statutom ali pravili, kar lahko pomeni tudi poslovodni organ. Takšno oz. še širšo določbo vsebuje tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97), ki v 1. odst. 26. čl. določa, da o pravicah delavca odloča na drugi stopnji organ, določen s splošnim aktom oz. pogodbo o ustanovitvi, zadružnimi pravili ali statutom delodajalca, pri delodajalcih z manj kot 50 delavcih pa odloča na drugi stopnji isti organ, kot je odločal na prvi stopnji.

Kot že navedeno, se pritožbeno sodišče sicer v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki v postopku ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zaradi česar je v skladu s 353. čl. pritožbo zoper 1. in 2. tč. izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165.

čl. ZPP).