Management fees allowed as payment for work; operating costs allowed only on restitution basis if paid by manager.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upravnik je upravičen zahtevati plačilo stroškov upravljanja kot plačila za svoje delo, medtem ko je upravičen zahtevati plačilo stroškov obratovanja le na povrnitveni podlagi, to je, če je stroške za lastnike poravnal sam iz svojih sredstev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. VII I 278/95 z dne 30.1.1995 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Z razveljavljenim sklepom o izvršbi je bilo tožencu naloženo, naj tožnici plača 74.701,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska, ki to vsoto sestavlja ter stroške izvršilnega postopka v znesku 9.702,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je predložila ustrezne račune, na podlagi katerih bi ji moral toženec poravnati stroške upravljanja in obratovanja, torej stroške, ki jih je tožeča stranka kot upravnica plačevala za toženca. Takšna obveznosti izhaja iz pogodbe o upravljanju. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni specificirala stroškov upravljanja in obratovanja, tako da ni moglo ugotoviti njihove pravilne višine.

Sodišče pri tem ni upoštevalo, da toženec niti ni ugovarjal višine stroškov, saj je celo priznal, da je račune plačeval, dokler jih je dobival na pravilen naslov. Toženec je ugovarjal le pasivno legitimacijo, ne pa tudi višine terjatve. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) in je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je tožeča stranka upravnik stavbe, v kateri ima toženec lokal, in da v pravdi zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sta pravna in dejanska podlaga obeh zahtevkov različni. Stroški upravljanja predstavljajo plačilo lastnikov upravniku za njegove storitve oziroma delo po določbah 28. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I, s spremembami in dopolnitvami) oziroma po pogodbi o upravljanju.

Stroški obratovanja pa postanejo upravnikova terjatev le, če jih je predhodno za lastnike sam poravnal iz svojih sredstev, tako da je do njihovega povračila upravičen po pravilih o neupravičeni pridobitvi (218. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Vendar v tej zadevi tožeča stranka ni predložila dokazov za to, da je sama in iz svojih sredstev poravnala obveznosti lastnikov, niti ni v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da se ji je toženec s pogodbo zavezal plačevati stroške obratovanja, v pritožbi pa se na to ne more več sklicevati.

Le na podlagi določb Stanovanjskega zakona pa upravnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, saj ima položaj zakonitega zastopnika lastnikov, tako da je upravičen zahtevati plačilo samo v njihovem imenu in za njihov račun (29. člen SZ). Na drugi strani tožeča stranka tudi ni izkazala višine stroškov upravljanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zato je neutemeljeno še nadaljnje pritožbeno mnenje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da toženec zahtevku po višini niti ni ugovarjal, temveč je ugovarjal le pasivno legitimacijo.

Tožeča stranka mora dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini. Sodišče druge stopnje je pritožbo zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.