Appeal dismissed; assignment payments made after debt maturity constitute unequal creditor repayment under insolvency law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je torej tožena stranka za tožečo stranko opravila storitve, zaračunane po z asignacijami plačanih računih, ki pa so bili plačani po zapadlosti terjatve tožene stranke, ni mogoče govoriti o sočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti pravdnih strank. S tem, ko je prejela poplačilo svojih terjatev iz računov, plačanih na podlagi izpodbijanih asignacijskih pogodb, pa je tožena stranka prejela nedvomno več, kot bi prejela iz razdelitvene mase v primeru prijave terjatve v stečajnem postopku. Namesto, da bi terjatev tožeče stranke do asignata prišla v stečajno maso kot premoženje stečajnega dolžnika, se je iz tega premoženja z asignacijo poplačala tožena stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke - to je sklenitev asignacijskih pogodb z dne 15.1.1999, 2.2.1999, 15.2.1999, 11.3.1999, 16.3.1999, 9.4.1999, 15.4.1999 in 17.6.1999, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev v skupnem znesku 8,100.000,00 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 8,100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2000 dalje do plačila v stečajno maso tožeče stranke ter povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 573.972,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2001 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je za tožečo stranko opravljala storitve na podlagi pogodbe št. 43/98, v kateri so bili določeni tudi roki dobave in plačila. Glede na 7. člen pogodbe, kjer je predvideno zavarovanje plačila tudi z izdajo akceptnega naloga, je po njenem mnenju moč zaključiti, da je bilo tudi poplačevanje terjatev z asignacijo vnaprej dogovorjeno.

Sicer pa meni, da je šlo za sočasno poplačilo kot nadomestilo za protidajatev, ki je prešla v stečajno maso. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Za presojo, ali je z izpodbijanimi pravnimi dejanji - sklenitvami asignacijskih pogodb in poplačila tožene stranke na njihovi podlagi, prišlo do oškodovanja stečajne mase in s tem neenakomernega poplačila upnikov, je pomembno, kdaj sta pravdni stranki izponili vsaka svojo obveznost iz sklenjene pogodbe. Glede na izstavljene račune, ki so bili z asignacijami poplačani, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka tožeči že opravila storitve po teh računih.

Da je te račune preko asignacijskih pogodb tožeča stranka plačala že po njihovi zapadlosti, je tožeča stranka zatrjevala že v tožbeni naraciji, dokazovala pa s predloženimi računi. Sama tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št.

6) pritrdila navedenim trditvam tožeče stranke z navedbo, da "je za opravljene storitve prejemala plačila z manjšimi zamiki". Če je torej tožena stranka za tožečo stranko opravila storitve, zaračunane po z asignacijami plačanih računih, ki pa so bili plačani po zapadlosti terjatve tožene stranke, ni mogoče govoriti o sočasni izpolnitvi pogodbenih obveznosti pravdnih strank. S tem, ko je prejela poplačilo svojih terjatev iz računov, plačanih na podlagi izpodbijanih asignacijskih pogodb, pa je tožena stranka prejela nedvomno več, kot bi prejela iz razdelitvene mase v primeru prijave terjatve v stečajnem postopku.

Nobena od pravdnih strank namreč ne trdi, da bodo upniki v stečajnem postopku 100 %-no poplačani. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da gre za neenakomerno poplačilo upnikov tožeče stranke. Namesto, da bi terjatev tožeče stranke do asignata prišla v stečajno maso kot premoženje stečajnega dolžnika, se je iz tega premoženja z asignacijo poplačala tožena stranka. S tem je prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke. Izpolnjen je torej objektivni pogoj izpodbojnosti po prvem odst. 125. čl. ZPPSL. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je bilo med pravdnima strankama v sedmem členu pogodbe št. 43/98 (priloga B2) dogovorjeno, da je tožeča stranka kot kupec svoje obveznosti dolžna poravnati z virmanom, s čekom oziroma kompenzacijo ali zavarovati z akceptnim nalogom do višine vsakokratne fakturne vrednosti ali njenega dela.

Tako taksativno naštetih obveznosti tožene stranke zato ni mogoče širiti tudi na obveznost poplačila z asignacijo kot to zmotno meni pritožnik. Pritrditi je zato razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožena stranka v osnovnem poslu, iz katerega izvirajo njeni računi, ni imela podlage, da bi tak način poplačila svojih terjatev z asignacijo lahko uveljavljala zoper tožnika s tožbo in da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen način poplačila. Tako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah, opr. št. III Ips 74/94 in III Ips 28/95.

Podan je torej tudi subjektivni element izpodbojnosti po 1. tč. četrtega odst. 125. čl. ZPPSL. Pravilna in na drugem odst. 130. čl. ZPPSL temelječa je zato tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso tožeče stranke premoženjsko korist, ki jo je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi uradni preizkus po drugem odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP).