Appeal dismissed; service fee not raised 50% if court order does not require work outside business hours.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Cena storitve se ne poviša za 50%, če izvršitelju glede na odredbo sodišča dela ni potrebno opraviti v času izven delovnega časa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim (v 2. točki izreka) izvršitelju priznalo stroške in nagrado v višini 253.268,00 SIT, ki si jo izvršitelj poplača iz upnikovega predujma. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje izvršitelj. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu priznajo stroški v višini 348.468,00 SIT v celoti, tako kot jih je priglasil. Za 50% zvišana tarifa za delo izven delovnega časa s pripadajočim 19% DDV-jem mu pripada, saj je prepričan, da je dejanje izpraznitve stanovanjskega in poslovnega prostora opravil karseda racionalno in koristno, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje.

Odredba je bila zanj jasna: na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi ter v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; ZIZ) ter Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (Ur.l. RS, št. 32/99) naj opravi izvršbo zaradi izpraznitve nepremičnine. V tej odredbi sodišče ni definiralo, točno katera dejanja naj opravi in katera naj opusti. Upošteval je, da dolžniku in upniku ni povzročil večjih stroškov, ki bi nastali, če bi nadaljeval z delom naslednji dan. Ob koncu priglaša pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da pritožnik sodišču očita nepravilno uporabo določil o plačilu izvršitelju za opravljeno storitev, torej materialnih določb Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 32/2000, v nadaljevanju Pravilnik). Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev in razloge sodišča prve stopnje. Določba 5. člena Pravilnika je jasna: "Za delo, ki ga mora izvršitelj opraviti po odredbi sodišča v času med 16. in 8. uro se cena storitve zviša za 50%".

Ali sklepanje po nasprotnem razlogovanju: cena storitve se ne poviša za 50%, če izvršitelju glede na odredbo sodišča dela ni potrebno opraviti v času izven delovnega časa. Racionalnost in koristnost oprave dejanj izvršbe izven delovnega časa brez odredbe sodišča pri tem nista pravno odločilni, tako da jih sodišču niti ni (bilo) potrebno presojati. Sodišče prve stopnje je izvršitelju priznalo plačilo v skladu z izdano odredbo in kot mu gre po veljavnem Pravilniku, hkrati pa je pravilno priznalo le sorazmerno nižji znesek DDV-ja od tistega, ki je bil priglašen.

Odločitev sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna, pritožba izvršitelja pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo izvršitelja zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sklepa potrdilo. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.