Appeal court vacates first-instance child support order due to incomplete income tax deduction findings on rental income.

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih (točka 1 in 3 izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Utemeljena je navedba toženca, da bi sodišče prve stopnje od prejetih najemnin moralo odšteti znesek dohodnine, ki jo mora toženec plačati od teh najemnin.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec namesto dosedanje preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 20.11.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.1998, nazadnje zvišane z obvestilom CSD z dne 8.4.1999 v višini 23.714,90 SIT za vsakega od tožnikov, od 1.11.1999 dalje dolžan plačevati za oba tožnika za 36.286,00 SIT zvišano preživnino, torej v zvišani višini po 60.000,00 SIT mesečno za vsakega od tožnikov, z zapadlostjo 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke v 15. dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec (točka 1 izreka).

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (točka 3 izreka). V točki 4 izreka pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Zoper to sodbo sta se pritožili tožeči stranki in tožena stranka. Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se razmere ne na eni, ne na drugi strani niso tako drastično spremenile, kot je sodišče drastično zvišalo preživnino. Sodišče je potrebe otrok določilo na znesek 100.000,00 SIT, kar je 2,5 krat več kot so statistične potrebe povprečnega Slovenca te starosti.

Redni dohodki zakonite zastopnice tožnikov znašajo približno 242.000,00 SIT, medtem ko znašajo redni dohodki toženca približno 155.000,00 SIT. Res toženec prejema še najemnino za nekaj lokalov, vse to pa do poplačila svoje sestre iz zapuščinskega postopka ni pomembno, kajti po sklepu o dedovanju mora sestri plačati v petih letih 50.000,00 DEM. Sodišče tega pomembnega dejstva ni dovolj upoštevalo. Upoštevalo tudi ni dejstva, da bo moral toženec od najemnin plačati še dohodninsko obveznost in da ima velike stroške za vzdrževanje nepremičnine.

Sodišče ni upoštevalo štipendije, ki jo prejemata tožnika. Za prejeto štipendijo bi moralo sodišče ugotovljene potrebe znižati. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnika več kot dva meseca preživita pri tožencu. Za ta čas bi sodišče moralo višino otrokovih potreb upoštevati na strani toženca in preživnino iz tega razloga ustrezno znižati. V tem času sta tožnika v popolni oskrbi glede hrane, obleke in prostega časa pri tožencu. Sodišče je nenormalno ocenilo potrebe otrok, ki se razen inflacije od 1997 leta niso v ničemer spremenile.

Ker tudi ni upoštevalo štipendije pri odmeri preživnine, se sodba ne da preizkusiti. Sodišče je tudi nekritično ocenilo, da so že 1.11.1999 nastopile vse take razmere in je že od tedaj dalje določilo preživnino za oba otroka v višini 120.000,00 SIT. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da preživnino ustrezno zniža oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeči stranki se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka (točka 3 izreka). Navajata, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki uspeli približno do polovice tožbenega zahtevka.

Ker sta tožeči stranki zahtevali zvišano preživnino v višini 70.000,00 SIT mesečno za vsakega od tožnikov, sodišče pa je priznalo 60.000,00 SIT, sta tožeči stranki uspeli s 86% zahtevka. Sodišče se sicer sklicuje na določilo 413. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prosti preudarek pa zagotovo ne daje sodišču pravice in pooblastil, da v konkretnem primeru to določilo uporabi pri odločanju o višini preživnine, saj je nepriznanje stroškov v korist tožnikov ob takem uspehu pravde nepošteno in v škodo tožnikov, ki se oba še šolata.

Predlagata spremembo oziroma razveljavitev odločitve o stroških postopka. Pritožbi sta utemeljeni. O pritožbi tožene stranke: Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami, vsak izmed staršev oziroma otrok pa sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ocenilo potrebe obeh tožnikov na 100.000,00 SIT mesečno. Pritožba tožene stranke utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je del potreb tožnika G.

G. mogoče pokriti s štipendijo, ki jo ta prejema od 1.10.1999 dalje v znesku 15.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, kolikšne so še nepokrite potrebe tožnika in šele nato, v kakšnem razmerju jih morata pokriti oba od staršev. Na enak način bi moralo upoštevati tudi otroški dodatek za oba tožnika. Pritožba kot novo dejstvo navaja, da štipendijo prejema tudi tožnik M. G.. Ker je mogoče v postopku iz razmerij med starši in otroki navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tudi v pritožbi (414.

člen ZPP), bo sodišče prve stopnje moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja v ponovljenem postopku ugotoviti, ali štipendijo prejema tudi M. G. (340. člen ZPP). V zvezi z možnostmi obeh staršev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec že v odgovoru na tožbo navajal, da mati obeh tožnikov del dohodka dobiva tudi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), saj je zaposlena le s polovičnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje o tej trditvi v postopku ni izvedlo nobenih dokazov, čeprav mu določba tretjega odstavka 408.

člena ZPP nalaga, da v teh postopkih tudi po uradni dolžnosti zbere podatke, potrebne za odločitev. Tudi v tem delu je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede zmožnosti toženca je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženec na podlagi sklepa o dedovanju postal lastnik lokalov, ki jih oddaja v najem in od tega prejema najemnino. Upoštevalo je tudi, da mora del prejetih najemnin (87.000,00 SIT) izplačati sestri kot izplačilo po dednem dogovoru. Toženec torej v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče tega ni dovolj upoštevalo.

Utemeljena pa je pritožbena navedba toženca, da bi sodišče prve stopnje od prejetih najemnin moralo odšteti znesek dohodnine, ki jo mora toženec plačati od teh najemnin. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, kolikšen znesek dohodnine mora toženec plačati od prejetih najemnin. Glede vzdrževanja stavbe pa je pritožbeni očitek toženca neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi mati tožnikov imela stroške z nakupom večjega stanovanja in njegovo prenovo, ter da imata stroške za vzdrževanje doma oba od staršev.

Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (355. člen ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo namreč sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali in v kolikšni meri spremenjene okoliščine narekujejo zvišanje preživnine za oba tožnika. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje glede na že navedeno niso potrebni. Ker je tožnik M. G. v postopku na prvi stopnji že dopolnil petnajst let, mu bo sodišče prve stopnje moralo v primeru, da bo ocenilo, da je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka samostojno opravlja procesna dejanja (prvi odstavek 409.

člena ZPP). O pritožbi tožečih strank: Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, je posledično treba ugoditi tudi pritožbi tožečih strank, ki graja odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.