Supreme Court dismisses appeal on lease termination, ruling tenant failed to prove undue influence on fixed-term contract signing.

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Toženec ni uspel dokazati zatrjevanega nagiba za sklenitev najemne pogodbe za določen čas, ki naj bi bil v pričakovano boljši situaciji za pridobitev socialnega stanovanja in ki bi tudi sicer moral bistveno vplivati na njegovo odločitev za podpis pogodbe (določba drugega odstavka 53. člena ZOR). Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku in sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe proti tej odločitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov po tožbi (v nadaljevanju: tožnika), da mora toženec izprazniti stanovanje v hiši v N., V. in ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikoma, ugodilo pa je tudi njunemu tožbenemu zahtevku, da jima mora toženec za uporabo stanovanjskih prostorov za čas od 1.6.1993 do 26.3.1995 plačati po 500 DEM mesečne uporabnine v tolarski protivrednosti. Ponovno je zavrnilo toženčev tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (v nadaljevanju: toženec) za ugotovitev, da je najemna pogodba z dne 1.2.1993 neveljavna in da sta tožnika dolžna tožencu poslati v podpis usklajeno najemno pogodbo za nedoločen čas, v primeru odpovedi najemnega razmerja pa preskrbeti drugo primerno stanovanje. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o višini uporabnine, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev pritožbe, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek tožnikov za izpraznitev stanovanja zavrne, njegovemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da pri sklepanju najemne pogodbe za določen čas z dne 1.2.1993 ni šlo za nedopusten nagib in zato za nično pogodbo. Ni pravilno izpeljevati toženčevo lastno odločitev za sklenitev najemne pogodbe za določen čas iz toženčevega ravnanja v letih 1988 in 1989 ter na neprimernih bivalnih pogojih. Nedvomno je bil močnejši interes tožnikov kot lastnikov hiše, da pridobita posest na nepremičnini. Toženec je bil v stanovanju že od leta 1976 na podlagi najemne pogodbe za nedoločen čas vse do sklenitve sporne najemne pogodbe v letu 1992. Toženec najemne pogodbe za določen čas ne bi podpisal, saj je taka pogodba v njegovo škodo, če ga v podpis ne bi prisilila tožnika na način, kot ga je ves čas postopka zatrjeval toženec. Zato ne gre za toženčevo lastno odločitev.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, ni dovoljena.

Spor zaradi sklenitve in veljavnosti najemne pogodbe za stanovanje je premoženjskopravne narave. Za vprašanje dovoljenosti revizije je potrebno uporabiti določbe 382. člena ZPP. Ta v tretjem odstavku določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Da je vrednost spornega predmeta treba označiti že v tožbi, določa tudi drugi odstavek 186. člena ZPP. Toženec vrednosti svojega nasprotnega tožbenega zahtevka ni označil niti v nasprotni tožbi, niti v njenih kasnejših spremembah. Ker tega ni storil, si pravice do revizije ni zagotovil. V zvezi z revizijskimi trditvami o prisiljenju v podpis najemne pogodbe za določen čas revizijsko sodišče zato le še dodaja, da je toženec med postopkom umaknil tisti del nasprotne tožbe, s katerim je zahteval razveljavitev pogodbe zaradi zatrjevanih okoliščin o napakah njegove pogodbene volje.

Iz navedenih razlogov je moralo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP nedovoljeno toženčevo revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, zavreči.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Toženec kljub uvodni navedbi, katere revizijske razloge uveljavlja, v obrazložitvi svoje revizije ni določno opredelil, s katerim ravnanjem naj bi nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Le posplošeno zatrjevanih in nekonkretiziranih procesnih kršitev revizijsko sodišče ne more obravnavati. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je še ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Iz prej povzetih toženčevih revizijskih navedb izhaja, da toženec z utemeljevanjem, zakaj naj ob podpisu najemne pogodbe za določen čas ne bi šlo za njegovo lastno odločitev, pač pa za nedovoljen nagib, skuša izpodbijati na obeh nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec okoliščine o domnevno nedopustnem nagibu za podpis sporne pogodbe začel zatrjevati šele v svoji prvi pritožbi in nato v ponovljenem sojenju, vendar je sodišče prve stopnje po ponovno izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da toženec ni uspel dokazati zatrjevanega nagiba, ki naj bi bil v pričakovano boljši situaciji za pridobitev socialnega stanovanja in ki bi tudi sicer moral bistveno vplivati na njegovo odločitev za podpis pogodbe (določba drugega odstavka 53. člena ZOR). Navedlo je več razlogov, zaradi katerih se je toženec odločil podpisati pogodbo in se ni sklicevalo le na dogodke iz let 1988 in 1989, kot nakazuje revizija, temveč na več okoliščin, med drugim tudi na toženčevo lastno izpoved. Sodišče druge stopnje je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženec najemno pogodbo za določen čas sklenil na podlagi lastne odločitve, tehtalo je interese vseh pogodbenikov za sklenitev take pogodbe in se strinjalo s sodiščem prve stopnje, da toženec ni bil zadovoljen z bivalnimi pogoji, da je namen izselitve zatrjeval že pred sklenitvijo pogodbe in tudi v teku pravde ter da so bile njegove aktivnosti že pred vložitvijo tožbe usmerjene v izselitev. Posebej je poudarilo, da toženec ni dokazal nedopustnega nagiba, ki naj bi bil v zagotovitvi večjih ugodnosti pri pridobitvi socialnega stanovanja.

Ob takih dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, na katere je po obrazloženem revizijsko sodišče vezano, je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku in sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe proti tej odločitvi. Pogodbeno dogovorjeni čas najema je potekel 1.6.1993, toženec se kljub opominu ni izselil. Ker ni prišlo do podaljšanja za določen čas sklenjene najemne pogodbe, toženec uporablja stanovanje nezakonito in ga mora v skladu z 58. členom Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/93, 23/96) izprazniti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče v tem delu toženčevo neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena zavrnilo. Odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe.