Appeal court quashes first instance judgment for error in contract classification and procedural flaws, remanding for new trial.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj glavno obravnavo opravi pred drugim sodnikom posameznikom.

[JEDRO]

Presoja o pravni kvalifikaciji pogodbenega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. ... z dne ... in sicer za znesek glavnice 1.055.554,40 SIT ter pripadajoče obresti. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo pošlje prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje sporno pravno razmerje kvalificira kot prodajno in ne komisijsko. Direktor tožene stranke je izpovedal (to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih), da je tožena stranka pri tožeči stranki "kupila" sporno blago ter si pri tem zaračunala "trgovsko maržo", ki so jo imenovali provizija. V prid prodajnemu in ne komisijskemu razmerju govorijo tudi sporni računi, ki v primeru, če bi šlo za komisijsko razmerje brez del credere jamstva - tega tožnik ne zatrjuje (781.

čl. ZOR), ne bi mogli biti izdani (prim. 780. čl. ZOR). Tudi sicer na podlagi trditev tožeče stranke ni moč sklepati, da bi sama kakorkoli nosila riziko nadaljnje prodaje spornega blaga italijanskemu končnemu kupcu in da bi s spornima računoma uveljavljala kupnino, ki naj bi jo toženec pridobil iz razmerja med njim in italijanskim končnim kupcem. Tako se izkaže, da dosedanje trditve in ugotovitve kažejo na prodajno in ne komisijsko razmerje med pravdnima strankama, čeprav trditve o dogovoru o ceni niso običajne za prodajno razmerje.

Ob takšnem izhodišču je za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo še neplačane kupnine odločilna dejanska ugotovitev o dogovorjeni ceni za sporno blago med pravdnima strankama. Zato ni pomembno, kako je nastopala tožena stranka do italijanskega kupca in po kakšni ceni je ona prodajala naprej pri tožeči stranki kupljeno blago. Ugotovitev o dogovorjeni ceni za sporno blago pa izpodbijana sodba nima. Glede blaga (latex) zaračunanega v rač. št. 813 (priloga B 14) je v razlogih povzeta izpovedba direktorja tožeče stranke, češ da je ta "račun sestavljen v skladu z dogovori".

Očitno je sodišče tej izpovedbi sledilo, saj je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Pri tem pa iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšen je bil ta dogovor. Prav tako ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje obravnavalo nasprotne trditve in dokaze tožene stranke (prim. prpravljalni vlogi tožene stranke z dne 18.4.1997, l.št.17, in z dne 20.5.1997, št. 25), na kar pritožnik pravilno opozarja. Prav tako iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje obravnavalo nasprotne trditve in dokaze tožene stranke v zvezi z rač.št. 930 (prim. zgoraj omenjeni pripravljalni vlogi tožene stranke).

Iz doslej razloženega sledi, da je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Pritožbeno sodišče je na podlagi 356. čl. ZPP še odločilo, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom, ker je sodišče v dosedanji sestavi že zavzelo stališče o pravni naravi pogodbenega razmerja, ki je drugačno od stališča pritožbenega sodišča. V novem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kakšen je bil dogovor med njima glede cene za sporno blago.

To odločilno dejstvo naj ugotavlja v okviru trditvenega gradiva na podlagi celovite dokazne ocene vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. čl. ZPP). Pri tem naj sodišče upošteva, da tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme glede vsebine dogovora o ceni za prodano blago. Na podlagi dosedanjega trditvenega gradiva je moč sklepati, da glede dogovora o ceni za sporno blago niso nepomembne trditve obeh pravdnih strank o 4 % "trgovski marži", poimenovani provizija, ki naj bi si jo tožena stranka "obračunavala". Če bi se v novem postopku izkazalo, da je bila do te "trgovske marže" na podlagi medsebojnega dogovora upravičena, potem bo to okoliščino treba ustrezno upoštevati pri ugotavljanju dogovorjene cene.

V primeru, če pravdni stranki med seboj ne poslujeta več, pač pobotavanje medsebojnih terjatev v smislu izdajanja dobropisov za že izvršene dobave ne pride več v poštev. Ta okoliščina pa sama zase na dogovor o ceni in s tem na vprašanje o višini morebitnega dolga tožene do tožeče stranke ne bi mogla vplivati.