Appeal allowed; air conditioner deemed accessory to building requiring new trial on ownership and attachment rules.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pravno pmembno je bilo vprašanje, ali je predmet tožbenega zahtevka stvar, ki je zato, ker je namenjena za stalno rabo celote (primerjaj paragraf št. 297 ODZ), pritiklina nepremičnine. Ker je tožena stranka to zatrjevala in gre, kot je iz podatkov v spisu razvidno, celo za nesporno dejstvo, je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pravila iz 23. člena ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti klima napravo z omarico in instalacijo znamke LF-4/91 ter ji plačati stroške pravdnega postopka, odmerjene v višini 203.821,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper to odločitev (podredni tožbeni zahtevek je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo in je odločitev o tem pravnomočna), se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki prvega odstavka 353.

člena starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi ta tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in v izpodbijanem obsegu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka po svojem pooblaščencu odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter pravilno prvostopno sodbo potrdi. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo po določilih ZPP/77 (glej prvi odstavek 498.

člena novega Zakona o pravdnem postopku). Pritožba je utemeljena. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker sodba ni upoštevala, da se je tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje pridružil še drugi tožnik - A. K., čemur je sicer tožena stranka nasprotovala. Navedeno sicer drži, vendar pa s tem prvostopno sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354.

člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP/77. Pravni interes za pritožbo v tej smeri bi imel le "izpuščeni" pridruženi drugotožnik, ne pa tožena stranka, na katere obsodilno sodbo navedena opustitev nima vpliva. Pač pa ima prav pritožnica v nadaljnjih pritožbenih izvajanjih. Sodišče druge stopnje se namreč (tako kot pritožnica) ne strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je podlaga materialnopravni odločitvi, da je tožeča stranka lastnica sporne klima naprave. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka (še) ni dokazala, da je lastnica spornega predmeta.

Na takšno odločilno dejstvo namreč ni mogoče sklepati niti na podlagi prvega odstavka 13. oz. 16. člena obeh pogodb o najemu (priloga A4 in B1), saj gre v obeh določilih za zavarovanje plačila najemnine s premično opremo v diskoteki P., ki je po drugem odstavku obeh citiranih določil specificirana v cenilnem elaboratu z dne 20.1.1990, kot sestavnem delu pogodbe (dokazna priloga B2). Ni sprejemljivo dokazno sklepanje prvostopnega sodišča o logičnosti, da v navedenem cenilnem elaboratu ni našteta sporna klima naprava, ker je bil pač sestavljen časovno pred njeno vgradnjo v objekt, pač pa je pomembno dejstvo, da sta pravdni stranki najemni pogodbi sklenili v letu 1994 in bi torej, v kolikor bi med stvari, last tožeče stranke šteli tudi sporno klimo, tako zapisali (primerjaj prvi odstavek 71.

člena v zvezi s prvim odstavkom 69. člena, prvim in drugim odstavkom 67. člena ZOR in 2. odst. 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - Ur. l. SRS 18/74). Zaradi navedenega tudi primopredajni zapisnik z dne 7.8.1992 (dokazna priloga B3) in izjava zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 1.1.1995 (priloga B4) po mnenju pritožbenega sodišča nista listini v prid trditvi tožeče stranke o lastništvu sporne stvari in gre v tem pogledu za zgrešeno dokazno oceno prvostopnega sodišča. Le-to je namreč na podlagi vsebine teh dveh listin sklepalo, da obe dokazni listini nista zadostna dokazna podlaga za zatrjevanje tožene stranke o njenem lastništvu sporne stvari glede na odločilna dejstva, glede takšne zatrjevane stvarne pravice, določena v 34.

členu ZTLR, čeprav bi moralo prav na podlagi odločilnih dejstev v abstraktni normi citiranega določila sklepati o vprašanju lastništva tožeče stranke, ki je glede tega v celoti nosila dokazno breme. Iz izpovedi zaslišanih je po podatkih v spisu razvidno, da glede odkupa sporne klima naprave od M. (Z.? - dvomljiva dokazna listina v prilogi A6Đ) P. obstoji pisna pogodba, po kateri naj bi bila njena kupca B. K. in J.L. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 20.4.1999 - redna št. 24 spisa), torej prav J.L., ki je dne 7.8.1992 (priloga B3) podpisal primopredajni zapisnik o prevzemu stvari (tudi klima naprave), last tožene stranke.

Iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da se je zakoniti zastopnik tožeče stranka K.A. (isti zapisnik o glavni obravnavi) skliceval na pisno pogodbo in dokazila o plačilu tožeče stranke na žiro račun P. - S. d.o.o. Sodišče prve stopnje bi dokazni postopek v tej smeri po mnenju pritožbenega sodišča moralo dopolniti (glej tretji odstavek 7. člena ZPP/77), ker iz dokazne ocene izpodbijane sodbe ne izhaja prepričljiva in nedvoumna ugotovitev glede lastništva tožeče stranke na predmetu tožbenega zahtevka. Zato je uveljavljani pritožbeni razlog dvoma v pravilno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi podan.

Sodišče prve stopnje pa se po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni pravno ustrezno opredelilo do uporabe določil 23. člena ZTLR. Po določilu tretjega odstavka tega člena, ki ureja usodo stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, pa so tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, namreč pridobi lastnik druge stvari (stavbe), v primerjavi s katero je prva stvar neznatne vrednosti, lastninsko pravico na novi stvari, pri čemer je prvemu, ki je izgubil lastninsko pravico na svoji stvari, dolžan nadomestiti njeno vrednost.

Zato se je bilo prvostopno sodišče, če je že ugotovilo, da je sporna klima naprava last tožeče stranke, dolžno do trditev tožene stranke o stvari, kot prirasti nepremičnine, ki je njena last, opredeliti na podlagi navedenega pravila. Pravno pomembno je bilo vprašanje, ali je predmet tožbenega zahtevka stvar, ki je zato, ker je namenjena za stalno rabo celote (primerjaj paragraf št. 297 ODZ), pritiklina nepremičnine. Ker je tožena stranka to zatrjevala in gre, kot je iz podatkov v spisu razvidno, celo za nesporno dejstvo, je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pravila iz 23.

člena ZTLR. Neprepričljiva je, na kar opozarja pritožba, ugotovitev prvostopnega sodišča, oprta na izpoved F.L. glede "odmontiranja" klima naprave. Imenovani je lahko, glede na dejstvo, da je vgradil stvar v objekt v letu 1991, lahko izpovedoval glede odločilnega dejstva iz prvega odstavka 23. člena ZTLR, to je, ali se da stvar ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, le glede na okoliščine v tistem času, ne pa v času odločanja o tožbenem zahtevku v letu 1999. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (370.

člen ZPP/77). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva stališča, izražena v tej odločbi in napotke glede dopolnitve dokaznega postopka, pri materialnopravni opredelitvi pa tudi sodno prakso, ki se je glede vprašanja pritiklin zgradbe že izrekla (primerjaj stvarno pravo vrhovnega sodnika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Toneta Frantarja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993 na 153. strani). Ker pa bo sodišče prve stopnje po določbi drugega odstavka 498. člena ZPP/99 nadaljevalo postopek po novem Zakonu o pravdnem postopku, naj upošteva tudi določbo drugega odstavka 481.

člena ZPP/99, po kateri se ne glede na subjekte spora pravila postopka o gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je po določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77 pridržana za končno odločbo.