Appeal dismissed; exclusive territorial jurisdiction under ZIZ overrides party agreement on enforcement venue.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's protest, upholding the first-instance court's decision to transfer the case to the territorial court in Škofja Loka. The appellant argued that a written agreement between the parties designated the court in Litija as competent for enforcement proceedings against debtor accounts. The court rejected this, ruling that Article 143 of the Enforcement and Security Act (ZIZ) establishes exclusive territorial jurisdiction, which cannot be modified by party agreement. Consequently, the agreed venue was deemed invalid, and the case must proceed before the court with jurisdiction based on the debtor's account holder's location.
Legislator headnote
AI generated143. člen ZIZ; 69. odst. 1. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ: Exclusive territorial jurisdiction under Article 143 of the Enforcement and Security Act precludes parties from agreeing on a different venue for enforcement proceedings against debtor accounts.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Krajevna pristojnost po 143. čl. ZIZ je izključna, zato dogovor strank o krajevni pristojnosti za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih ne more biti upošteven.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje se je iz izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odredilo, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Škofji Loki. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da sta stranki s pisnim dogovorom o krajevni pristojnosti določili pristojnost sodišča v Litiji. Določbe 143. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni mogoče tolmačiti kot izključno pristojnost. Pritožba ni utemeljena. Pravna teorija deli sistem krajevnih pristojnosti na splošne (1. odst. 46.
čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) in posebne krajevne pristojnosti, posebne pa na izbirne (2. odst. 46. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) in izključne (prim. dr. Lojze Ude, Civilni pravdni postopek, Ljubljana, 1992, str. 122). Pri izbirnih pristojnostih ima stranka možnost izbirati med sodiščem splošne ali posebne pristojnosti (2. odst. 69. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Kadar koli je krajevna pristojnost v zakonu posebej določena, gre za neko vrsto posebne krajevne pristojnosti, ker za splošno krajevno pristojnost tovrstne določbe niti niso potrebne, saj le-ta velja vselej, kadar ne gre za katero od posebnih krajevnih pristojnosti.
Kadar gre za izbirno pristojnost, je v zakonu vselej izrecno določeno, da je poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi katero drugo sodišče (tako napr.
62. in 64. čl. ZPP). Iz povedanega logično izhaja, da je vsaka posebna krajevna pristojnost, ki ni izbirna, izključna. Za odločanje o predlogu za izvršbo na sredstva na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet je pristojno sodišče, na območju katerega je sedež organizacije oziroma enote, ki vodi dolžnikov račun (143. čl. ZIZ). Ker krajevna pristojnost po 143. čl. ZIZ ni določena izbirno, temveč je določena le ena pristojnost (po sedežu enote za plačilni promet, ki vodi dolžnikov račun), je torej krajevna pristojnost po 143.
čl. ZIZ izključna. Tudi pravna teorija ter sodna praksa sta enotni v stališču, da gre v 143. čl. ZIZ za izključno krajevno pristojnost. Ker v primeru izključne krajevne pristojnosti prorogacija krajevne pristojnosti z dogovorom strank ni možna (1. odst. 69. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pogodbeno določilo o krajevni pristojnosti, na katerega se sklicuje upnik, za ta izvršilni postopek ni upoštevno, temveč je krajevno pristojnost potrebno določiti po sedežu organizacije za plačilni promet oz. njene enote, ki se nesporno nahaja v Škofji Loki.
Zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu povsem pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.