Appeal dismissed because plaintiff failed to specify costs by the end of the main hearing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Labour and Social Court dismissed the appeal against the first-instance court's decision that each party bears their own litigation costs. The plaintiff argued that costs were incurred due to the medical commission's incorrect work, but failed to itemize specific expenses by the deadline. The court ruled that under the relevant law, parties must explicitly state their cost claims before the main hearing concludes, making the appeal unfounded.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; 2. oz. 3. odst. 164. člena Zakona o pravdnem postopku: In labour and social disputes, each party bears their own costs unless specific exceptions are met, requiring the claimant to itemize expenses by the end of the main hearing.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi stroškovna odločba sodbe sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ker tožeča stranka do konca glavne obravnave ni opredeljeno navedla stroškov, ki naj bi ji bili povrnjeni in torej zahtevka po višini sploh ni postavila, je že iz tega razloga stroškovna odločba sodišča prve stopnje, da trpi vsaka stranka svoje stroške, pravilna in zakonita.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje začasne nezmožnosti za delo od 18.2.1998 do 3.3.1998 in dokončno odločbo toženca št. 1700-172/5-98 z dne 8.5.1998 v 1. odst. izreka spremenilo tako, da je ugotovilo začasno nezmožnost za delo od 23.12.1997 do 3.3.1998 (I. in II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (III. tč. izreka). Tožnik je zoper stroškovno odločbo vložil pravočasno pritožbo. Z njo se ne strinja, ker meni da so stroški nastali zaradi nekorektnega dela komisije (očitno misli zdravniške komisije tožene stranke), ki ga na kratko opiše. Pritožba ni utemeljena.
Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane stroškovne odločbe. Izdana je ob pravilno uporabljenem 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), ki uzakonjuje načelo, da trpi v socialnih sporih vsaka stranka svoje stroške postopka. Dolžnost povračila stroškov v teh sporih obstaja le izjemoma. Ob pogojih iz 3. odst. 35. člena ZDSS, jih je sicer mogoče naložiti stranki, ki jih povzroči krivdno, ali če so stroški nastali po naključju, ki se je njej primerilo.
Vendar slednja zakonska podlaga v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj niso izpolnjeni nadaljnji pogoji iz 2. oz.
3. odst. 164. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). Stranka mora namreč najpozneje do konca glavne obravnave opredeljeno navesti stroške, ki naj bi ji bili povrnjeni. Iz listin sodnega spisa pa ne izhaja, da bi jih tožnik opredelil oz. specificiral, saj je na zadnji glavni obravnavi (zapisnik z dne 21.5.1999) le pavšalno zahteval vračilo. Tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje ni moglo izdati drugačne odločitve od izpodbijane. Iz istega razloga smiselno uveljavljana krivdna povzročitev stroškov oz. pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred zdravniško komisijo tožene stranke, pravno niso relevantne in ne morejo biti odločilne, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi stroškovno odločbo izpodbijanega dela sodbe.