Appeal dismissed; pension supplement start date determined by cessation of foreign family pension, not application date.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica trpi sama svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ker je vojaški nosilec zavarovanja iz Beograda prenehal izplačevati družinsko pokojnino 15.11.1993, je dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSV) mogoče priznati in izpačevati šele od 16.11.1993 dalje, ne glede na to, da je bila zahteva pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) vložena že 8.10.1993. V 6. členu cit. ZZSV, je sicer določeno, da gre upravičencu pravica do dodatka od 1.8.1992 dalje, če vloži zahtevo v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, sicer pa od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve.

Vendar je treba v obravnavanem primeru to določbo uporabiti v povezavi s 4. členom istega zakona, torej od dne, ko je pristojni nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu tožnici prenehal izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem možu. Šele s prvim naslednjim dnem po prenehanju izplačevanja družinske pokojnine so se stekli pogoji za priznanje in odmero dodatka k pokojnini, v višini osnove iz 2. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena ZZSV.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke št. P-98988319 z dne 6.8.1996 in priznanje pravice do dodatka k pokojnini tudi za čas od 9.10.1993 do 16.11.1993 v višini 54.229,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je izreklo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ocenilo je, da je bila tožnici pravilno priznana denarna dajatev šele od 1. naslednjega dne po prenehanju izplačevanja s strani vojaškega nosilca zavarovanja v Beogradu, to je od 16.11.1993 dalje. Zoper citirano sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku.

Sodišče naj bi zmotno uporabilo povsem jasno določbo 6. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičenci do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, po kateri dodatek k pokojnini pripada od 1. naslednjega dne po vložitvi zahteve. Za razsojo zadeve naj bi bilo torej odločilno le, da je bila zahteva vložena 8.10.1993, zato ni potrebno razlikovanje med starostno in družinsko pokojnino, saj tudi v zakonu ni razlik med vrstami pokojnin. Priglaša stroške pritožbe. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena. Pritožničino materialnopravno stališče je zmotno in zato nesprejemljivo. Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi, da je vojaški nosilec zavarovanja iz Beograda družinsko pokojnino prenehal izplačevati 15.11.1993, je dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravčeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur.l. RS, št. 45/92; v nadaljevanju ZZSV) mogoče priznati in izplačevati šele od 16.11.1993 dalje ne glede na to, da je bila zahteva pri toženi stranki vložila že 8.10. istega leta.

V 6. členu cit. ZZSV, je sicer določeno, da gre upravičencu pravica do dodatka od 1.8.1992 dalje, če vloži zahtevo v 6-ih mesecih po uveljavitvi zakona, sicer pa od 1. naslednjega dne po vložitvi zahteve. Vendar te določbe v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati niti uporabiti tako, kot se zavzema pritožnica. Čeprav je besedilo cit. določbe jasno, jo je mogoče v obravnavani zadevi pravilno uporabiti le v povezav s 4. členom istega zakona, torej od dne, ko je pristojni nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu prenehal izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem možu, ker se je tožnica odločila za uživanje v letu 1991 že priznane in odmerjene starostne pokojnine.

Šele z 1. naslednjim dnem po prenehanju izplačevanja družinske pokojnine v tujini, so se stekli pogoji za priznanje pravice in odmero dodatka k starostni pokojnini v višini osnove iz 2. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena cit. ZZSV, ker te dajatve pristojni nosilec zavarovanja iz R Srbije šele od tedaj naprej ni nakazal v R Slovenijo, kjer je tožnica medtem pridobila tudi stalno prebivališče. Glede na obrazloženo je torej izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.