Court partially allows appeal, voiding interest calculation errors under ZOR and limiting default interest start date.

Pritožbi se delno ugodi, sodba se razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti od 1.632.902,10 SIT od 31.10.1994 do 8.1.1995 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za pravno presojo razmerja med tožečo stranko - banko in toženci, ki so fizične osebe, je treba uporabiti določilo 2. odst. 399. čl. ZOR, ki glede najvišje pogodbene obrestne mere med drugimi osebami napotuje na poseben zakon. Ker le-ta nikoli ni bil sprejet, določili 2. in 4. odst. 399. čl. ZOR, ki sta blanketni normi, ne učinkujeta. Previsoko obrestno mero pogodbenih obresti je mogoče uspešno ugovarjati samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določil. Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.632.902,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi proti prvotoženi stranki. V celoti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugo, tretje in četrtotoženi stranki in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.1.1995 opr. št. VII I 99/95 v celoti v veljavi. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka prvotožencu poravnati 24.634,50 SIT; I., T. in L. E. pa so dolžni tožeči stranki povrniti 18.329,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti kontradiktorni sodbi so se po odvetniku pritožile drugo, tretje in četrtotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka), ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da se nikakor ne morejo strinjati z višino obrestne mere, ki jo je obračunavala tožeča stranka. Sodišče bi moralo pozvati tožečo stranko, naj pove, kako je obrestno mero obračunavala in kako velika je bila obrestna mera. Obrestna mera, ki jo uveljavlja tožeča stranka, daleč presega obresti, ki so priznane z zakonom. Po izvršilnem predlogu z dne 9.1.1995 glavnica vsebuje tudi natečene obresti. Ko bo tožeča stranka pojasnila, kako je sestavljen zahtevek in kolikšen del predstavljajo obresti, bo mogoče točno preveriti, koliko pogodbene obresti odstopajo od zakonsko določene zgornje meje zakonskih zamudnih obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je točno pojasnilo, za kakšno obrestno mero so se dogovorile pravdne stranke. To dejstvo izhaja iz 2., 5. in 10. čl. posojilne pogodbe z dne 20.9.1993. Pri tem se je materialnopravno pravilno oprlo na 2. odst. 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki glede najvišje pogodbene obrestne mere med drugimi osebami napotuje na poseben zakon. Ker takšen poseben zakon ni bil sprejet, blanketni normi iz 2. in 4. odst. 399. čl. ZOR ne učinkujeta, previsoko obrestno mero pogodbenih obresti pa je mogoče ugovarjati samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določil.

Iz listinske dokumentacije (priloge A2-A7), ki vsebuje račun posojila v odplačilu, račun revalorizacije in račun obresti, je razvidno, da je znašalo stanje dolga 31.10.1994 1.575.513,70 SIT. Ugovor tožene stranke v pritožbi ne vsebuje nobene konkretne pripombe v zvezi s predloženim pregledom prometa za posojilo 32419/39, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na glavnico in obresti od vložitve tožbe dalje (9.1.1995) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP). Pravilna uporaba materialnopravnega pravila iz 2. odst. 279. čl. ZOR pa je narekovala razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 1.632.902,10 SIT od 31.10.1994 do 8.1.1995 (355. čl. ZPP). Zamudne obresti od neizplačanih obresti ne tečejo avtomatično od zamude, temveč šele od tedaj, ko jih stranka sodno zahteva, to je v konkretnem primeru od vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kolikšen del dolgovanega zneska odpade na obresti in koliko na glavnico, nato pa v skladu z določilom 2. odst. 279.

čl. ZOR obrestnemu zahtevku do vložitve predloga za izvršbo ugoditi le v tistem delu, ki ga sestavlja glavnica. Pritožbeno sodišče v izrek o stroških ni posegalo, saj je sodbo razvljavilo le v sorazmerno majhnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP), saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu.