Court allows appeal dismissing first instance ruling on statute of limitations for court fees and non-retroactive application of new procedural law.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

[JEDRO]

Pravica, zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (1. odstavek 9. člena ZST), pri čemer pa je treba na zastaranje takse paziti po uradni dolžnosti. Ker gre za obveznost določeno z zakonom, za njeno zastaranje namreč ne velja obligacijsko načelo, po katerem se zastaranje upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (primerjaj določilo 3. odstavka 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker je bila tožba toženi stranki že vročena po takratnih določilih ZPP-77, za kar so bile izpolnjene vse takratne procesne predpostavke, ni bilo več podlage za obravnavanje taksne obveznosti za tožbo po 4. odstavku 180. člena ZPP-99.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo tožbo za umaknjeno, ker tožnik ni plačal predpisane takse za tožbo po opominu, ki mu ga je poslalo sodišče po predpisih o sodnih taksah. Zoper tak sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagal, da spremeni izpodbijani sklep. Po tožnikovem mnenju se določilo 4. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more uporabiti v primerih, ko je bila tožba vložena pred sprejetjem novega ZPP.

Treba je uporabiti določbe, ki so veljale v času, ko je pravda začela teči. Te pa niso predpisovale sankcijo umika tožbe zaradi neplačila. Odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopje bi bila tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije oziroma z določilom o prepovedi retroaktivnega poseganja v pravna razmerja. Pritožba je utemeljena. Iz podatkov spisa izhajajo naslednja dejstva, ki so relavantna za presojo izpodbijanega sklepa: - da je bila tožba vložena 21.2.1997, - da je tožnik hkrati z vložitvijo tožbe podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks, - da je bila tožba 6.3.1997 poslana toženi stranki v odgovor, - da je tožena stranka 21.5.1997 vložila odgovor na tožbo, - da je sodišče prve stopnje 18.3.1999 opravilo prvi narok za glavno obravnavo, - da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10.12.1999 zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, - da je sodišče tožniku po njegovem pooblaščencu poslalo opomin za plačilo sodne takse za tožbo (opomin z dne 1.2.2000), ki ga je pooblaščenec prejel 7.2.2000, - da tožnik takse ni plačal. Po določilu 1. odstavka 4.

člena Zakona o sodnih taksah (ZST) je treba sodno takso plačati takrat ko nastane taksna obveznost. V skladu z 1. točko 2. odstavka 4. člena ZST je treba takso za tožbo plačati takrat, ko je vročena sodišču. Če taksa ni plačana, postopa sodišče po določilih IV. poglavja ZST - Izterjava neplačane takse. Pravica, zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (1. odstavek 9. člena ZST), pri čemer pa je treba na zastaranje takse paziti po uradni dolžnosti. Ker gre za obveznost določeno z zakonom, za njeno zastaranje namreč ne velja obligacijsko načelo, po katerem se zastaranje upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (primerjaj določilo 3. odstavka 360.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da bi bilo mogoče plačilo takse zahtevati do konca leta 1999. Pravica zahtevati njeno plačilo je tako zastarala, še preden jo je sodišče prve stopnje z opominom z dne 1.2.2000 terjalo. Če taksne obveznosti ni bilo več, oziroma je prenehala, na njeno neizpolnitev, ni bilo mogoče vezati posledice iz 4. odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP-99) oziroma presumpcije umika tožbe. Izpodbijani sklep je že iz navedenega razloga nepravilen, zato ga je bilo treba razveljaviti (3. točka 365.

člena ZPP-99). Pritrditi pa je treba tudi pritožbi, da za opisano procesno situacijo, tudi sicer ne bi prišla v poštev uporaba določila 4. odstavka 180. člena ZPP-99. Po določbi 1. odstavka 189. člena ZPP-99 se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Tej se tožba vroči šele potem, ko je plačana dolžna sodna taksa. Plačilo sodne takse je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena pred začetkom pravde. V tej zadevi je bila tožba vročena toženi stranki, ki je nanjo tudi odgovorila, že pred uveljavitvijo ZPP-99 oziroma v času veljavnosti ZPP-77, ker je sodišče štelo, da so bile za opravo tega procesnega dejanja izpolnjene vse procesne predpostavke in glede na določila takrat veljavnega ZPP-77 so tudi bile.

ZPP-77 plačila takse za tožbo ni določal za procesno predpostavko za postopanje z njo. Pomen neplačila takse je bil izražen v 1. odstavku 8. člena ZST, ki je določal, da ta okoliščina ni ovira za sodni postopek. Ker je bila tožba toženi stranki že vročena po takratnih določilih ZPP-77, za kar so bile izpolnjene vse takratne procesne predpostavke, ni bilo več podlage za obravnavanje taksne obveznosti za tožbo po 4. odstavku 180. člena ZPP-99.