Appeal allowed; court quashed conviction for lesser offense due to incomplete evidence on dangerous method.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the defendant's appeal and quashed the first-instance judgment, ordering a retrial. Although the court found no overreach in downgrading the charge from serious to minor injury, it ruled that the lower court failed to adequately investigate whether the injuries were inflicted via a dangerous method capable of causing serious harm. Consequently, the conviction was set aside because the material facts regarding the nature of the injury mechanism remained unproven.
Legislator headnote
AI generatedArt. 134(1) KZ; Art. 133(2) KZ; The court may convict for a lesser offense than charged if the facts support it, but must ensure all material elements, including the dangerous method of injury, are fully proven; a retrial is required if the lower court failed to investigate evidence essential for qualifying the offense.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi zagovornika obdolženega F. P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi obtožbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena KZ, obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odstavku 133. člena KZ, ni prekoračilo obtožbe. V opisu kaznivega dejanja hude telesne poškodbe so vsebovani tudi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, storjene na nevaren način. Sodišče prve stopnje ni poseglo v dejstveni opis kaznivega dejanja, prilagodilo je le abstraktni, zakonski opis.
[OBRAZLOŽITEV]
Na podlagi obtožbe državnega tožilca, ki je obdolžencu očitala kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena KZ, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. v zvezi s I. odstavkom 133. člena KZ. Izreklo mu je na petinštirideset dnevnih zneskov oziroma 111.555,00 tolarjev denarne kazni. Proti sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakonika. Predlagal je razveljavitev sodbe in novo sojenje.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je spremenilo opis dejanja iz obtožnice državnega tožilca, obtožbo prekoračilo in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Obtožba državnega tožilca, ki obdolžencu očita kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, vsebuje tudi očitek storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, povzročene na nevaren način, s katerim se lahko prizadene tudi huda telesna poškodba. Primerjava opisov dejanj iz obtožnice in izpodbijane sodbe pa pokaže, da sodišče prve stopnje konkretnega, dejstvenega opisa dejanja ni spreminjalo, prilagodilo je le zakonski, abstraktni opis dejanja pravni opredelitvi konkretnega opisa.
Zato obtožba ni bila prekoračena. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede vprašanja, ali so bile poškodbe prizadejane na način, s katerim se lahko telo hudo telo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Kvalificirano obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odstavku 133. člena KZ je sicer mogoče storiti tudi na nevaren način, brez uporabe nevarnega sredstva oziroma orožja, vendar pa je treba nedvomno ugotoviti, da gre za način prizadejanja poškodbe, ki praviloma lahko povzroči hudo telesno poškodbo.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi svoje sodbe, ko ugotavlja, da gre za nevaren način, sklicuje tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke. Pritožnik pa utemeljeno uveljavlja, da se izvedenec glede mahanizma poškodb oziroma nevarnosti načina, na katerega so bile poškodbe prizadejane, ni izjavil, sodišče prve stopnje pa izvedenca, ko je bil navzoč na glavni obravnavi, o tem tudi ni izprašalo. Pa bi ga moralo, saj je mnenje izvedenca na glavni obravnavi nakazovalo na verjetnost, da bodo poškodbe oškodovanca pravno opredeljene le kot lahka telesna poškodba, podana je bila tedaj verjetnost, da bo moralo sodišče prve stopnje odločati o milejši obliki kaznivega dejanja, ki je bilo tudi obtoženo v obtožbi državnega tožilca.
Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvajati dokaze v tej smeri in tudi opozoriti stranke, zlasti obdolženca na možno kvalifikacijo, da bi lahko tudi sam sodeloval pri izvajanju oziroma predlaganju dokazov. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje vzelo za podlago dosedanjo obtožnico državnega tožilca. Ker pa se državni tožilec zoper sodbo, ki je obdolženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja, ni pritožil, je šteti, da je s tem "spremenil" opis dejanja v obtožnici. Pa tudi sicer bo sodišče druge stopnje vezano na prepoved iz 385.
člena v zvezi z 3. odstavkom 397. člena ZKP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in zlasti z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke ugotavljati, ali so bili načini, s katerimi so bile prizadejane telesne poškodbe, taki, da bi lahko povzročili tudi hudo okvaro zdravja oziroma hudo telesno poškodbo.