Defamation claim dismissed; court held article was personal attack, not professional critique, causing mental suffering.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker v toženčevem sestavku ne gre za stvarno kritiko tožnikovega dela in se toženčeva subjektivna ocena ne opira na znanstvene in strokovne podatke, tudi očitek, češ da sodišči nista pravilno uporabili pravil znanosti in stroke in dovolili dokazov z ustreznimi izvedenci, ni utemeljen.

Čeprav je glede na obstoječo sodno prakso odškodnina relativno visoka, se sodišče strinja z obrazložitvijo v sodbi prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik sprva zaprepaščen, nato pa je dalj časa duševno trpel, ne le v okviru družine, temveč tudi v vseh odnosih s pacienti, študenti in v javnosti. Zlasti ga je bolel očitek o plagiatu njegove doktorske disertacije, ki implicira očitek, da visok družbeni položaj in ugled, ki ga je imel kot nosilec javne funkcije, ni sorazmeren s tožnikovo strokovno usposobljenostjo ter njegovimi moralnimi lastnostmi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 700.000,00 tolarjev in mu povrniti 77.429,50 tolarjev pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.11.1995 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je odločilo na podlagi 34. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I in 42/97) in splošnih predpisov o odškodninskih obveznostih, zlasti določila prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ugotovilo je namreč, da predstavlja prispevek v časopisu D. z dne 11.3.1995 z naslovom "Zdravstvo potrebuje očiščenje" protipraven napad na čast in dobro ime tožnika, kateremu odreka osebno dostojanstvo in grobo posega v njegovo osebnostno integriteto. Kljub toženčevi medicinski izobrazbi ne gre za kritiko tožnikovega dela, saj se ne nanaša na njegovo delovanje, temveč izraža zaničevalen odnos do tožnika samega. Prispevek je napisal toženec, ki je za to odgovoren. Ker je bil prispevek objavljen v časopisu, ki je dostopen najširšemu krogu ljudi, ker je bil tedaj tožnik nosilec javnih funkcij in strokovnjak ter je bilo v sestavku očitano tudi plagiatorstvo pri pridobitvi akademskega naziva, je zaradi objave toženečevega prispevka tožnik dalj časa hudo duševno trpel. Za vse to mu je sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 700.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del izreka prve sodbe. Poleg tega je odločilo, da mora tožnik trpeti svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi z obsodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Zaradi obsežnosti revizije sodišče povzema le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (375. člen v zvezi s 399. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 52/92). Toženec meni, da je sodišče zmotno ocenilo dejansko stanje in ni uporabilo določb materialnega prava s področja kazenskega prava (zlasti glede odgovornosti), Zakona o javnih glasilih in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Med njimi posebej navaja neko evropsko konvencijo o človekovih pravicah iz leta 1993 in razne deklaracije ter trdi, da stališče sodišča o manjvrednosti določenih rasnih in etičnih skupnosti ni sprejemljivo. Toženec zanika, da bi tožniku očital, češ da je cigan, in navaja, da je tudi sam po očetovi strani romskega izvora. Sodišču očita tudi to, da je svojo odločitev oprlo le na določilo 200. člena ZOR, zanemarilo pa je določilo 205. člena ZOR o deljeni odgovornosti, v povezavi z drugim odstavkom 198. člena in 161. člena ZOR. Tako ni upoštevalo, da se tožnik pri diskvalifikaciji (umišljenih)

nasprotnikov poslužuje neprimernih načinov, s katerimi krši načelo resnicoljubnosti (na primer pri navajanju datumov, pri tožnikovi izpovedi o toženčevi izobrazbi, o tožnikovi disertaciji in tako dalje). Predvsem pa toženec ob analizi besedila svojega prispevka pogreša povezavo s prispevkom, ki ga je dva tedna pred tem objavil tožnik in v katerem je surovo napadel toženca. Zato toženec trdi, da se je branil in da silobran izključuje protipravnost njegovega ravnanja. Med zmotno uporabo materialnega prava spada tudi očitek, da sodišče ni pravilno uporabilo pravil znanosti in stroke (na primer pri navedbi, da gre pri logopedskih težavah za telesno hibo in ne za funkcionalne motnje) ter priloženega mnenja logopeda. Tolmačenje sodišča o vsebini toženčevega prispevka je tudi v nasprotju s knjižno rabo slovenskega jezika, ker spreminja smisel besedila in iz splošno izraženega mnenja zaključuje, da se nanaša na tožnika. Tako na primer toženec trdi, da se izraz "socialnopatološka fenomenologija" nanaša na prehodno obdobje in ne na tožnika, izraz "paradigmatski vedenjski vzorec" pa na posameznike.