Appeal dismissed; only properly certified copies of invoices qualify as authentic documents under enforcement law.

Pritožba upnika se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kot verodostojno listino je mogoče obravnavati le tisto fotokopijo računa, ki je ustrezno overjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 13.6.2000, ker je ugotovilo, da upnik ni postopal po sklepu z dne 28.9.2000 in ni v 8-dnevnem roku predložil fotokopij računov, ki so bili podlaga izvršilnemu predlogu, overjenih s strani odgovorne osebe upnika. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da pravno razlogovanje sodišča prve stopnje bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse, saj doslej nobeno drugo sodišče v R Sloveniji ni iz istega razloga zavrglo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in tudi ni zahtevalo, da takšno listino overi odgovorna oseba.

Sklicevanje na določila ZPP, konkretno na 431. čl. in 494. čl. v tem primeru ne prihajajo v poštev, saj ZIZ v 23. čl. posebej določa, kaj je verodostojna listina v smislu tega zakona in glede fakture ne postavlja nobenega dodatnega pogoja, tako da ni nobene potrebe, da bi bila overjena s strani odgovorne osebe. Slednje mora biti le izpisek iz poslovnih knjig in če bi bilo potrebno overiti tudi fakturo, bi ZIZ to izrecno predpisal. Pritožba upnika ni utemeljena. V zvezi s pritožnikovo uvodno ugotovitvijo, češ da pravno razlogovanje sodišča prve stopnje bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse sodišč v Republiki Sloveniji, po kateri doslej nobeno drugo sodišče naj ne bi zahtevalo, da (verodostojno) listino overi odgovorna oseba, pritožbeno sodišče pripominja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni pravni vir, saj je glede na 3.

čl. Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na spošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem pritožnika, po katerem naj ne bi prihajala v obravnavanem primeru v poštev subsidiarna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero napotuje 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); gre namreč za to, da v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži sodišče dolžniku, da v 8 dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev (2. odst. 44.

čl. ZIZ), torej postopa v tem delu enako kot v primeru izdaje plačilnega naloga (1. odst. 431. čl. ZPP). Glede na to ni razlogov, ki bi govorili v prid temu, da bi se vprašanje verodostojne listine v enem in drugem postopku obravnavalo različno. In ker verodostojne listine obravnava ZIZ zgolj v svojem 23. čl., mora biti takšna listina, ob smiselni uporabi 1. odst. 431. čl. ZPP oz.

2. odst. 494. čl. ZPP (ker gre za stranki, ki sta gospodarska subjekta), tudi v postopku izvršbe, predložena ali v izvirniku ali v overjenem prepisu, pri čemer zadošča, da overi prepis take listine pooblaščeni organ pravne osebe. Glede na to je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 15. čl. ZIZ imelo pooblastilo v 108. čl. ZPP, da je upnika najprej pozvalo k predložitvi listin (tj. fotokopij računov), ki so bili podlaga izvršilnemu predlogu, overjenih s strani odgovorne osebe, zatem pa, ker poziv upniku ni bil uspešen, izdalo izpodbijani sklep. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.