Appeal dismissed: Widow denied family pension rights due to non-compliance with ZPIZ eligibility criteria and prior beneficiary selection.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Upravičenec (otrok zavarovanca), ki je prvi izbral pristojno skupnost, na območju katere druge republike bivše SFRJ, zaradi priznanja družinske pokojnine, s to svojo izbiro ni prekludiral drugih upravičencev, konkretno vdove. Vdova ima po izpolitvi pogojev za družinsko pokojnino po možu pravico izbrati drugega nosilca zavarovanja iz območja bivše SFRJ, od tistega, ki sta ga izbrala otroka, ob uveljavitvi družinske pokojnine po očetu. 2. 2. odst. 254. čl. ZPIZ eksplicitno določa pogoje za osebe, ki lahko pri ZPIZ-u uveljavijo pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine. Tožnica ne izkazuje že prvega pogoja, torej, da bi bila državljanka RS, poleg tega pa njen pokojni mož pretežnega dela svoje zavarovalne dobe ni prebil na območju ZPIZ-a, zato ne izpolnjuje pravice do družinske pokojnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. P-884.590 in da se zadeva vrne le-temu v ponovno odločanje, kakor tudi, da se ga zaveže, da plača stroške postopka. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenem odvetniku zaradi zmotne uogotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna iz naslednjih razlogov. Nedvomno je bil tožničin pokojni mož, ki je umrl 14.3.1986, dotlej in s tem torej nazadnje zavarovan pri tožencu, pretežni del zavarovalne dobe pa je dopolnil pri nosilcu zavarovanja iz druge republike bivše SFRJ, kar je razvidno tudi iz fotokopije delovne knjižice v toženčevem spisu, št. 884.590, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje. Nadalje je nesporno, da je tožnica, tedaj kot zakonita zastopnica svojih otrok, zanju izbrala v smislu 3. odst. 75.

čl. Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 23/82-44/90) takratno Temeljno skupnost v Beogradu za uveljavitev pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu za oba otroka. To med drugim izhaja tudi iz odločbe takratnega Sodišča združenega dela SRS, št. I Sp 415/87, z dne 17.12.1987 (priloga A/3). Otroka sta torej tedaj po svoji materi kot zakoniti zastopnici izbrala navedeno skupnost iz Beograda in tam uveljavila pravico do družinske pokojnine, vendar po mnenju pritožbenega sodišča upravičenec, ki je prvi izbral pristojno skupnost na območju katere druge republike bivše SFRJ, s to svojo izbiro ni prekludiral drugega oz. naslednjega upravičenca, konkretno vdove, tako da ta tedaj, ko je izpolnila pogoje za družinsko pokojnino po možu, ne bi mogla več opraviti izbire, konkretno izbrati drugega nosilca zavarovanja iz območja bivše SFRJ (toženca), od tistega, ki sta ga izbrala ob uveljavitvi družinske pokojnine po očetu zase otroka.

Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno odločilo zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), veljaven v času sedaj obravnavanega toženčevega postopka, tožnici ne daje pravice do uveljavitve družinske pokojnine po pokojnem možu pri tožencu. Pristojnost toženca določa zakon v 254. členu. V obravnavani zadevi ne gre za primer iz 3. odst. 254. čl. zakona (smrt zaradi poškodbe pri delu), saj je tudi iz toženčevega sklepa z dne 12.6.1986 razvidno, da smrt tožničinega moža ni nastopila kot posledica poškodbe pri delu, temveč je umrl naravne smrti.

To posredno izhaja tudi iz odločbe takratnega Sodišča združenega dela SRS, št. I Sp 261/88, ki je prav tako v toženčevem spisu. Nedvomno pa tudi ne gre za stanje iz 4. odst. iste zakonske določbe (smrt zaradi poklicne bolezni). Zadevo je torej potrebno presojati ob upoštevanju določb 1. in 2. odst. 254. čl.. Po 1. odst. 254. čl. zakona bi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri tožencu v času svojega življenja lahko uveljavljal le tožničin mož (oseba, ki je bila pri ZPIZ-u nazadnje zavarovana). V 2. odst. pa zakon eksplicitno določa pogoje za osebe, ki lahko pri ZPIZ-u uveljavijo pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine.

Tožnica ne izkazuje že prvega pogoja, torej, da bi bila državljanka RS, poleg tega pa njen pokojni mož, kot že rečeno, pretežnega dela svoje zavarovalne dobe ni prebil na območju ZPIZ-a. Že zaradi neizkazovanja lastnosti biti državljanka RS s strani tožnice, niso pravno relevantna pritožbena izvajanja, ki skušajo določbo 2. odst. 254. čl. zakona povezovati z določbami 202. čl. in s tem smiselno poudariti, da naj bi se glede na določbo 2. aline 1. odst. 202. čl. ves čas pokojnega moža, dopolnjen do uveljavitve tega zakona všteval v pokojninsko dobo in tudi doba prebita v drugi republiki bivše SFRJ ter da naj bi na tej podlagi prišlo do dejanskega in pravnega stanu ustreznega določbi 2. odst. 254.

čl. zakona. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo.