Appeal allowed; first-instance judgment revoked due to failure to apply collective agreement provisions on excess staff.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pri določitvi presežnih delavcev je treba upoštevati določbo 1. odst. 17. člena SKPG/97, ki določa obveznost delodajalca, da pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrsti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Delodajalec lahko pri uporabi kriterijev za razreševanje presežnih delavcev sam odloči, v kateri organizacijski enoti in na kateri ravni bo ugotavljal presežne delavce, vendar mora imeti za to ustrezno pravno podlago (npr. podjetniško kolektivno pogodbo).

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita kot nezakonita sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici, št. P 1988 z dne 15.6.1998 in sklep komisije za reševanje pritožb tožene stranke z dne 13.8.1998 o zavrnitvi ugovora in da jo je tožena stranka dolžna vrniti na delo z dnem 19.2.1999, jo prijaviti v socialno zavarovanje, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti na žiro račun pooblaščenca stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sklenitve prvostopne obravnave do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov postopka tako na prvi, kot tudi na drugi stopnji, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnica ne soglaša s prvostopnim sodiščem, ko v obrazložitvi na str. 6 navaja, da je bistvo spora ugovor tožnice, da tožena stranka pri ugotavljanju prenehanja delovnega razmerja po delu tožnice ni upoštevala kriterijev za določanja presežnih delavcev iz ZDR RS oz. kolektivne pogodbe panoge.

To je le eden izmed segmentov, ki ga je tožnica ugovarjala glede samega postopka tožene stranke pred izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja in ne gre le za to dejstvo. Tožnica meni, da je bila prevzeta na delo k toženi stranki v smislu 15. čl. ZTPDR in določb Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Namreč delavec, ki je prevzet na delo, in to je tožnica nedvomno bila k toženi stranki, ima pravico do trajnosti zaposlitve in vseh drugih garancij, kot ji za tovrstna sklepanja delovnega razmerja dajejo citirani predpis oz. kolektivna pogodba, kajti delavca se ne more na delo prevzeti samo zato, da se ga potem po nekaj mesecih odpusti.

Tožnica ne soglaša o neki imaginarni organizacijski enoti, ki je po stališču tožene stranke obstojala poleg enote računovodstva tožene stranke, ki pa jo že od 31.12.1997 ni več. Vsi delavci iz ukinjene enote prevzete družbe so bili delavci tožene stranke v smislu prevzema delavcev, zato bi se morali ugotavljati presežki delavcev po veljavnih kriterijih v računovodstvu tožene stranke kot organizacijski enoti, ne pa v organizacijski enoti, ki ni obstojala niti dejansko niti pravno. Toženi stranki je bilo znano tožničino zdravstveno stanje, zato je tožena stranka ravnala šikanozno, ko je sistemizirala delovno mesto hotelske nadzornice, ki ne odgovarja njenemu zdravstvenemu stanju.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na tožničino pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, zato predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, od katerih je eden naveden tudi v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da je tožena stranka sprejela program razreševanja presežnih delavcev z dne 13.5.1998 (dokaz B/11), na podlagi katerega je postala tožnica presežna delavka, češ, da jo ni mogoče v okviru družbe razporediti na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, niti na drugo delovno mesto, ki njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim ne bi ustrezalo, če tudi bi delavka s takšno razporeditvijo soglašala, poleg tega pa ji ni mogoče zagotoviti nobenega drugega ukrepa v smislu 36.a čl. in 1. odst. 35.

čl. ZDR. Ta program je sprejela tožena stranka med drugim tudi na pravni podlagi 138. čl. Kolektivne pogodbe tožene stranke ... (oktober 1991), ki pa ga ni v spisu kot dokaz, je pa odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec pri uporabi kriterijev za razreševanje presežnih delavcev sam odloči, v kateri organizacijski enoti in na kateri ravni bo ugotavljal presežne delavce ter da v takem primeru ni kršeno načelo enkopravnosti delavcev, vendar mora delodajalec za to imeti tudi pravno podlago.

Pri določitvi presežnih delavcev je treba upoštevati določbo 1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost - SKPGd (Ur.l. RS št. 30/97 z dne 4.7.1997), ki predpisuje obveznost delodajalca, da pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. To pomeni, da bi morala tožena stranka izvesti postopek presežnih delavcev, med vsemi delavci tožene stranke v organizacijski enoti računovodstva, ne pa samo med delavci v organizacijski enoti računovodstva pripojene družbe k toženi stranki, saj so ti delavci postali delavci tožene stranke.

Pri tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da je odločilnega pomena za pravilno določitev presežnih delavcev tudi določba 138. čl. Kolektivne pogodbe tožene stranke (oktober 1991), saj Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 83/97) nima določb, v katero katerogijo se uvrstijo delavci pri določanju presežnih delavcev, ampak le kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev (24. čl.). Vendar mora biti kolektivna pogodba poslovnega sistema Radenske v skladu s SKPGd in panožno kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbeno navedbo tožnice, da je prišlo v tej zadevi do prevzema delavcev, temveč do pripojitve ene družbe k drugi družbi, to je k toženi stranki.

Ker torej sodišče prve stopnje ni pribavilo citirane kolektivne pogodbe poslovnega sistema Radenske, ki je bila med drugim tudi pravna podlaga za sprejeti program razreševanja presežnih delavcev z dne 15.6.1998 (dokaz B/16), je preuranjeno odločilo o tej zadevi, zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sklenilo razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj navedeno bo moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze v nakazani smeri, zavzeti stališče tudi do ostalih tožničinih pritožbenih navedb, pribaviti kolektivno pogodbo tožene stranke in tako ponovno po dopolnjenem dokaznem postopku razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa so pritožbeni stroški postali nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.

RS št. 1/91-I in 45/I/94).