Supreme Court dismisses appeal, upholding second instance's fair compensation for physical and mental pain damages.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 3,700.000,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1996 dalje in ji povrniti 248.765,50 tolarjev pravdnih stroškov z obrestmi. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tako je razsodilo potem, ko je ugotovilo, da je bila tožnica protipravno telesno poškodovana, da je nesrečo povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je zanjo v celoti kriva, in da je tožnica pretrpela nepremoženjsko škodo, za katero je upravičena do denarne odškodnine. Kot pravično odškodnino je sodišče določilo za telesne bolečine 1,000.000,00 tolarjev, za prestani strah 500.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000,00 tolarjev in zaradi skaženosti 200.000,00 tolarjev.

Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje delno spremenilo izpodbijano zavrnitev tožbenega zahtevka, tako da je odškodnino zvišalo na 6,300.000,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1996 dalje, presežni del pa je zavrnilo. Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je določilo pravično odškodnino 3,000.000,00 tolarjev, za strah 600.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,500.000,00 tolarjev, poleg tega pa je treba prišteti še prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je bila prisojena v takem znesku, kot ga je zahtevala tožnica. Sodišče druge stopnje je razveljavilo izrek o stroških pravdnega postopka in pridržalo tudi odločitev o pritožbenih stroških.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo. Ne strinja se z delno zavrnitvijo pritožbe in predlaga spremembo sodbe, tako da bo ugodeno vsemu tožbenemu zahtevku.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določil 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Povzema pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, poudarja tožničino mladost in meni, da bi bila pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4,500.000,00 tolarjev, za strah 800.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,500.000,00 tolarjev.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po določilih 200. in 203. člena ZOR uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Ko je zvišalo pred sodiščem prve stopnje določeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je pravilno upoštevalo intenzivnost in trajanje bolečin, ki jih je tožnica prestala in jih bo trpela še mnoga leta, saj je mlada. Med nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem je pravilno upoštevalo, da je bila trikrat operirana, da je prejela 3.100 mililitrov tuje krvi in da zdravljenje ni potekalo gladko, da je bila 25-krat rentgensko slikana, da 10 dni ni smela vstati iz postelje nato pa je morala 3 mesece uporabljati bergle, spominske motnje pa so jo spremljale še pol leta. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zvišalo odškodnino na 3,000.000,00 tolarjev, kar je glede na vse okoliščine primera in na podobne primere v sodni praksi pravična odškodnina.

Tudi tožničine duševne bolečine je sodišče druge stopnje pravilno ovrednotilo, ko je odškodnino zvišalo še za 500.000,00 tolarjev, ker je upoštevalo, da bo imela mlada tožnica težave pri iskanju ustreznega dela in da njene težave posegajo tudi na intimno področje in zajemajo skrb pri ustvarjanju družine.

Odškodnina za strah, ki jo slovenski pravni red uvršča med pravno priznane oblike nepremoženjske škode in se praviloma določa v nižjih zneskih, je v tožničinem primeru relativno visoka in je nedvomno upoštevana vsa tožničina zaskrbljenost zaradi težav med zdravljenjem.

Ker je torej drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in revizijski razlogi niso podani, je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo. Pred tem je preizkusilo tudi pravilnost uporabe določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, toda take bistvene kršitve ni našlo.

Ker revizija ni utemeljena, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena).