Appeal dismissed; gift contract upheld as valid and not a sham to evade social housing purchase rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker razlogi, ki govore zato, da je bila sklenjena darilna pogodba odraz resnične volje pogodbenih strank, niso močnejši od razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o navideznosti pravnega posla ali njegovi odplačnosti, tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja svoje terjatve. Predlog za izdajo začasne odredbe je zato neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je, potem ko je o njem drugič odločalo, ponovno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve 1/2 nepremičnine vl. št. 1301 k.o. .... z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi in veljavnostjo začasne odredbe 30 dni po pravnomočni rešitvi pravdnega postopka. Proti sklepu se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeneo sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi.

Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala verjetnega obstoja terjatve, ker je postavila stvarnopravni zahtevek, napačen. Z darilno pogodbo z dne 6.1.1994 je tožeča stranka kot darovalka podarila svojemu sinu in njegovi ženi, to je toženki, vsakemu do 1/2 stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1095/7 in parc. št. 1100/15, vpisani v vl. št. 1401 k.o. ..... Edini nagib tožeče stranke, da je nepremičnino podarila toženi stranki in sinu, je bila sklenjena zakonska zveza. Tožeča stranka zahteva vrnitev darila, kot je bilo dano, to je vrnitev 1/2 nepremičnine parc.

št. 1095/7 in 1100/15, vl. št. 1401 k.o.... , saj je bil predmet darila sporna hiša in ne denar. Pritožba ni utemeljena. Iz trditvenega gradiva tožeče stranke izhajajo naslednja dejstva: - tožnica je z darilno pogodbo z dne 6.1.1994 kot darovalka podarila svojemu sinu in toženki vsakemu do 1/2 stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1095/7 in parc. št. 1100/15, vpisane v vl. št. 1401 k.o. ....; - edini nagib tožnice, da je del premoženja podarila toženki, je bila sklenjena zakonska zveza med njenim sinom in toženko; - s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.7.1999, opr.

št. I P 402/99 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2000, opr. št. I Cp 1572/99 je bila zakonska zveza med obdarjencema razvezana, s čimer je nagib, ki je bil del pravne podlage za sklenitev darilne pogodbe, odpadel. Iz trditvenega gradiva tožene stranke izhajajo naslednja dejstva: - darilna pogodba z dne 6.1.1994 je fiktivna; - toženka in njen bivši mož sta zemljiškoknjižna lastnika parc. št. 1095/7 in 1100/15 postala na podlagi prodajne pogodbe z dne 4.1.1988, ne pa na podlagi darilne pogodbe z dne 6.1.1994; - prodajna pogodba je bila sklenjena izključno zato, da sta lahko bivša zakonca odkupila družbeno stanovanje po določilih Stanovanjskega zakona; - ko sta stanovanje odkupila in ga nato prodala, je bila sklenjena fiktivna darilna pogodba, da bi se ponovno vzpostavilo prvotno stanje.

Stopnja materialne resnice, ki je potrebna, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, je verjetnost. O verjetnosti govorimo, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat obstoji utemeljen dvom o resničnosti s strani tožeče stranke zatrjevanih okoličin, zato ni mogoče šteti, da bi bila terjatev tožeče stranke verjetno izkazana (1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Zaenkrat je vprašljivo, ali sta bili darilna pogodba z dne 6.1.1994 in prodajna pogodba z dne 11.10.1993 odraz resnične volje pogodbenih strank, ali pa je šlo le za navidezni pogodbi (66. čl. ZOR), ki sta bili sklenjeni, da bi pogodbene stranke obšle predpis, ki je imetnikom stanovanjske prvice omogočal odkup stanovanj pod ugodnimi pogoji. Sklepa o resničnosti navedb tožeče stranke ni mogoče napraviti ne na podlagi izpovedi toženke o tem, kakšna je bila volja pogodbenih strank, ne na podlagi zaslišanja tožnice, ki je poudarjala zlasti, da vztraja, da se ji vrne vse, kar je v denarju vložila v nakup in izgradnjo sporne nepremičnine.

Četudi pa bi obveljalo, da darilna pogodba z dne 6.1.1994 ni navidezna, določilo IV. člena nakazuje, da je šlo za odplačni pravni posel, pri katerem motiv ne spada v pravno podlago, če pogodba tega posebej ne določa. Ker je sodišče prve stopnje dovolj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

čl. Zakona o pravdnem postopku).