Supreme Court rejects appeal, ruling withdrawal of claim cannot be revoked until defendant consents or 15 days pass.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Preklic umika tožbe ni dovoljen niti v primerih, ko se je toženec že spustil v obravnavanje glavne stvari, pa se še ni izjavil, ali privoli v umik tožbe, oziroma še ni potekel 15-dnevni rok za to izjavo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se "zaradi umika tožbe postopek v tej zadevi ustavi". Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka 12.5.1997 pisno umaknila tožbo, tožena stranka pa je z umikom soglašala. Sodišče ni moglo upoštevati preklica umika, ker izjava o umiku ni izpodbojna zaradi hibe volje in se je tudi ne da preklicati, stranka sama pa lahko vselej daje izjave poleg svojega pooblaščenca.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da sledi iz 3. točke (bržkone je mišljen odstavek) 193. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da umik tožbe ni možen, čeprav je podan v zmoti glede kakšne dejanske okoliščine. V tem primeru je mogoče umik izpodbijati iz razlogov zmote, prisile ali zvijače, ne pa s pritožbo. Učinki pravdnih dejanj za stranke nastopijo, ko njihova vloga prispe na sodišče, če zakon ne določa drugače.

Proti temu sklepu v zvezi s prvostopnim sklepom je vložila tožeča stranka revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da ugotovi, da niso nastopili pogoji iz drugega odstavka 193. člena ZPP in da tožba ni umaknjena, podrejeno pa predlaga, naj razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Povzema potek pravdnih dejanj v tej zadevi in pri tem trdi, da je tožena stranka prejela umik tožbe in preklic umika 20.5.1997, dne 21.5.1997 pa je ta stranka sporočila sodišču, da preklic umika ni mogoč in da privoli v umik tožbe, sodišču pa predlaga, naj izda sklep o umiku tožbe in zadevo zaključi. Res je, da umika tožbe ni mogoče preklicati, vendar šele od trenutka dalje, ko tožena stranka privoli v umik. Sodišče izda deklaratorni sklep o ustavitvi postopka šele po tem, ko prispeta na sodišče tako tožnikov umik tožbe kakor tudi toženčeva privolitev v umik oziroma ko mine 15 dni, da se toženec izjavi o umiku. Če bi veljalo stališče nižjih sodišč, bi bil tožnik v slabšem položaju kot toženec in v nekaterih primerih bi tožnik izgubil pravico vložiti novo tožbo, ki je vezana na rok. Umik tožbe je bil preklican, preden je toženka privolila v umik oziroma se izjasnila o tem. Tožnik bi bil onemogočen vložiti tožbo, ker je zamudil rok iz četrtega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona. Zakaj naj bi bil tožnik v slabšem položaju kot tisti, ki se odpove tožbenemu zahtevku, pa to odpoved lahko prekliče do izdaje sodbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ključno za rešitev nastalega položaja v tej pravdi je, kar šteje kot takšno tudi revizija sama, ali je mogoče preklicati umik tožbe vse do trenutka, ko toženec privoli v umik, oziroma do poteka 15-dnevnega roka za izjavo o tem (drugi odstavek 193. člena ZPP) ali ne. Pravdna dejanja strank so preklicljiva ali nepreklicljiva. Slednja so tista, ki so neposredne narave, torej takšna, ki konstitutivno sprožijo procesni učinek, ne da bi sodišče poseglo s svojo sodno dejavnostjo med pravdno dejanje stranke in takšen procesnopravni učinek.

Skratka, gre za dejanja z neposrednim pravnim učinkom. V tu obravnavanem položaju bi bilo na prvi pogled videti, kot da gre pri umiku tožbe za posredno dejanje, ker sodišče v takšnem primeru nič ne odloči, marveč le pošlje umik tožbe tožencu, naj se izjavi, ali privoli v umik, nakar šele lahko odloči - bodisi, da ugotovi, da je postopek končan, bodisi da nadaljuje postopek (z razpisom naroka za glavno obravnavo ali podobnim), pač odvisno od tega, ali je toženec privolil v umik ali ne. Vendar je posredna narava pravdnega dejanja umika tožbe le navidezna.

Gre namreč le zato, da je učinek tega dejanja odložen do toženčeve izjave. Vrhu tega je v zakon sprejeta določba o soglasju toženca s tožnikovim umikom tožbe institut, ki je le v korist toženca - da kljub umiku vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev o sporu. Tako si tožnik ne more izboljšati svojega položaja na račun pravice, ki jo daje zakon nasprotni stranki. Če bi sledili revidentovemu razmišljanju, bi bil za tožnika nepreklicljiv umik tožbe v primerih, ko se toženec še ne bi spustil v obravnavanje glavne stvari (prvi odstavek 193.

člena ZPP - izjava o umiku tožbe v takšnem primeru ima namreč takojšen procesnopravni učinek prenehanja pravde, praviloma v času, ko je izročena sodišču, in je sklep sodišča v zvezi z umikom tožbe le deklaratorne narave), preklicljiva pa v primerih, ko se je toženec že spustil v obravnavanje glavne stvari (drugi odstavek 193. člena ZPP) in sicer do trenutka, ko bi podal izjavo o soglasju z umikom oziroma do preteka 15-dnevnega roka. Prav obratno, kot meni revizija, bi to pomenilo dajati prednost tožniku samo zato, ker zakon tožencu omogoči, da prepreči končanje pravde zaradi umika tožbe.

To bi bila neenakost pred zakonom in ne obratno, kot meni revizija. Skratka, stranka, ki je že koga potegnila v pravdo, ne more imeti ugodnejšega položaja, kot tista, ki je z vložitvijo tožbe le angažirala sodišče in morda toženo stranko, ki pa se še ni spustila v obravnavanje glavne stvari.

Res je sicer, da je toženka že imela v rokah tako umik tožbe (15.5.1997 in ne 20.5.1997, kakor trdi revizija) kakor tudi preklic umika (20.5.1997), svojo izjavo o obojem pa je poslala sodišču (21.5.1997) po prejemu obeh listin. Res praviloma ne gre presajati institutov materialnega prava v razumevanje procesnih predpisov, vendar se tu kar sama ponuja vzporednica s predpisom obligacijskega prava, po katerem lahko ponudnik prekliče ponudbo samo, če je naslovnik prejel preklic, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo (drugi odstavek 36. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnikov preklic umika tožbe bi torej bil "preklicljiv" le, če bi umik in preklic prispela hkrati, in to, upoštevaje prej razloženo, na sodišče.

Nadaljnji revizijski razlog, češ da bi bil tožnik onemogočen vložiti tožbo v tej zadevi, ker bi zamudil 15-dnevni rok iz četrtega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (mimogrede, ta rok ni ne prekluziven ne zastaralen, marveč instrukcijski, ker imetnik stanovanjske pravice, kateremu je lastnik stanovanja zavrnil zahtevo za odkup, lahko vloži tožbo, ne da bi tvegal ugovor zastaranja, v splošnem 5-letnem zastaralnem roku, šteto od zavrnitve zahteve) ni pravno pomemben. Umik tožbe je v nekaterih primerih tvegano dejanje za tožnika in nepreklicljiva procesna dejanja so prav tista, s katerimi si stranka poslabša svoj pravni položaj.

Revizijski trditvi, češ da bi bilo v primeru, če bi bilo pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je "umik tožbe za tožečo stranko dokončen", vsako nadaljnje razpravljanje, ali tožena stranka privoli v umik, brezpredmetno in odveč - ni mogoče pritrditi. Že spočetka je bilo pojasnjeno, da je v primerih iz drugega odstavka 193. člena ZPP le tožencu dano, da s svojo (ne)privolitvijo v umik "odloča", ali bo prišlo do končanja postopka s procesno ali meritorno odločitvijo. Tožeča stranka pa na to ne more vplivati več (razen seveda, če se odpove tožbenemu zahtevku).

Končno tudi ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, da ni videti razloga, zakaj tožnik ne bi mogel preklicati umika tožbe, če lahko prekliče odpoved tožbenemu zahtevku vse do izdaje sodbe (331.a člen ZPP). Pri odpovedi tožbenemu zahtevku ne gre za neposredno dejanje, ker po zakonu temu ne sledi samodejno končanje pravde, marveč mora sodišče, če naj pride do tega, izdati sodbo na podlagi odpovedi, če pač ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo (tretji in četrti odstavek 331.a člena ZPP). Ker gre torej za posredno pravdno dejanje, je preklicljivo, le zakon postavi mejnik, do katerega trenutka.

Nobenemu izmed revizijskih razlogov potemtakem ni bilo mogoče slediti. Velja torej, da preklic umika tožbe ni dovoljen niti v primerih, ko se je toženec že spustil v obravnavanje glavne stvari, pa se še ni izjavil, ali privoli v umik tožbe, oziroma še ni potekel 15-dnevni rok za to izjavo.

Nižji sodišči po povedanem nista kršili zakona, ko je prvo zaradi umika tožbe postopek ustavilo (procesno korektno bi bilo, da bi ugotovilo njegov konec, ker je ustavitev postopka možna le v primerih, ko se postopek nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka - 19. člen ZPP), ne da bi upoštevalo preklic umika tožbe, drugo pa je takšno odločitev potrdilo.

Neutemeljeno revizijo je zato moralo sodišče zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154.

člena ZPP).