Appeal court allows amendment of claim adding tax demand based on prior invalidity finding.

Pritožbi se ugodi in se 1. točka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se dovoli objektivna sprememba tožbe; v 2. točki izreka pa se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Naknadno uveljavljanje dajatvenega zahtevka kot posledičnega prej uveljavljenemu zahtevku na ugotovitve ničnosti pogodb, je v konkretnem primeru predstavljala spremembo tožbe, ni pa predstavljala povsem nove tožbe, saj je dajatveni zahtevek temeljil na isti že prej uveljavljeni dejanski podlagi - okoriščenju tožene stranke z nepremičninami, pridobljenimi na podlagi pogodb, katerih ničnost je bila uveljavljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za spremembo tožbe (1. točka izreka) in tožbo zavrglo (2. točka izreka). Proti temu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Drugotožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena.

Predlogu za spremembo tožbe sodišče prve stopnje ni ugodilo zato, ker je zaključilo, da bi bila dovolitev spremembe v nasprotju z načelom enakopravnosti strank, saj je bila tožeča stranka že v letu 1997 opozorjena, da mora izkazati pravno korist za vložitev zgolj ugotovitvene tožbe. Poleg tega pa je zaključilo, da tožeča stranka dajatvenega zahtevka ni postavila upoštevajoč določilo 2. odstavka 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 - 1/96), v nadaljevanju ZLPP, ter da dajatveni zahtevek ni sklepčen glede na določilo 21.

člena Zakona o zemljiški knjigi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vprašanje, ali je s spremebo tožbe uveljavljen zahtevek sklepčen ali ne, ni odločilno za presojo, ali dopustiti oz. dovoliti objektivno spremembo tožbe. Vprašanje sklepčnosti zahtevka je vprašanje utemeljenosti zahtevka, ne pa dopustnosti objektivne spremembe tožbe. Sicer pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu niti ni napisalo razlogov, zakaj dajatveni zahtevek glede na določilo 21. člena ZZK ni sklepčen. Kolikor je sodišče prve stopnje s tem mislilo, da v zahtevku niso navedeni podatki, s katerimi je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo (parcelne številke) gre le za pomanjkljivost oziroma nepopolnost zahtevka.

Za odpravo pomanjkljivosti pa bi sodišče moralo, če bi tak zahtevek dovolilo, tožeči stranki dati rok za odpravo pomanjkljivosti preden bi tožbo zavrglo. Torej to ni razlog, da ne bi dopustilo spremembe tožbe oziroma ni to razlog za zavrženje dajatvene tožbe. Prav tako za odločitev o dovolitvi predlagane objektivne spremembe tožbe ni odločilno, ali je spremenjena tožba bila vložena v zakonsko določenem roku. To vprašanje bi bilo lahko razlog za zavrženje take tožbe potem, ko bi bila objektivna sprememba dovoljena. Ni pa to razlog zaradi katerega predlagane spremembe tožbe ne bi bilo mogoče dovoliti.

Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi naknadno uveljavljani dajatveni zahtevek tudi, če bi sodišče dovolilo spremembo, bilo treba zavreči, ker da ni bil vložen v roku iz 2. odstavka 50. člena ZLPP. Dejstvo je, da naknadno uveljavljani dajatveni zahtevek predstavlja spremembo tožbe. Spremembo tožbe predstavlja že zato, ker sta poleg prej uveljavljanega ugotovitvenega zahtevka uveljavljena dva nova zahtevka. Vpašanje pa je, ali takšna sprememba predstavlja novo tožbo. Zavrženje dajatvene tožbe bi bilo mogoče le, če bi uveljavljanje novega zahtevka predstavljalo novo tožbo.

Do tega pa bi prišlo, če bi tožeča stranka poleg novega tožbenega zahtevka (predloga) spremenila oziroma uveljavljala tudi novo dejansko podlago. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ni šlo, saj je tožeča stranka še v času, ko je uveljavljala le ugotovitveni zahtevek zatrjevala, da je drugotožena stranka neupravičeno okoriščena z nepremičninami, ki so bile z izpodbijanimi pravnimi posli prenešene nanjo. Torej je dejansko podlago naknadno postavljenega dajatvenega zahtevka uveljavljala že prej, le tožbeni predlog je podala kasneje.

To pa kaže, da ne gre za novo tožbo, zato zavrženje dajatvenega zahtevka na podlagi 2. odstavka 50. člena v tem primeru ne bi prišlo v poštev. Zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP kot kriterij za odločitev o tem, ali objektivno spremebo tožbe kljub nasprotovanju toženih strank dovoliti ali ne, navaja smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ocenjuje in ugotavlja, da je v tej situaciji, ko je pravda že tekla nekaj let in ko je sodišče že izvajalalo določene dokaze o utemeljenosti postavljenega ugotovitvenga zahtevka (dajatveni zahtevek je postavljen le kot posledični ugotovitvenemu zahtevku), smotrno za dokočno ureditev razmerja med pravdnima strankama dopustiti predlagano objektivno spremembo tožbe.

Zaključek sodišča, da bi z dovolitvijo spremembe tožbe bilo prizadeto načelo enakopravnosti, nima podlage v dejanskem stanju. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep (1. točko izreka) spremenilo in dovolilo predlagano objektivno spremembo tožbe (2. točka 365. člena ZPP). Sprememba 1. točke izreka izpodbijanega sklepa pa že sama po sebi posledično povzroči razveljavitev sklepa o zavrženju ugotovitvene tožbe, saj je s tem že zaradi dovolitve objektivne spremembe tožbe podan pravni interes za tožbo. Poleg tega pa se sodišče druge stopnje tudi ne more strinjati z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z neizkazanim pravnim interesom tožeče stranke.

Pritožnica pravilno opozarja, da ji vložitev ugotovitvene tožbe omogoča tako 2. odstavek 50. člena ZLPP, kot tudi 2. odstavek 8. člena Zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. l. 65/95). Sodišče druge stopnje nadalje še ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu izpostavljeno dejstvo, da so sporne nepremičnine prešle v državno last, ni odločilno za presojo pravnega interesa pač pa utemeljenosti zahtevka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365.

člena ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo o zadevi meritorno odločiti.