Appeal dismissed; separation right requires pledge on debtor's property, not third-party assets.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Med strankama ni sporno, da je stanovanje, ki je predmet ločitvenega zahtevka, last oseb A in B. 966. čl. ZOR in prvi odst. 63. čl. ZTLR dopuščata obstoj zastavne pravice na premoženju 3. osebe, 22.a poglavje ZIP pa vsebuje le procesne določbe v zvezi z nastankom zastavne pravice na podlagi sporazuma strank. Stališče prvostopnega sodišča, po katerem iz določila prvega odst. 131. čl. ZPPSL izhaja, da je pogoj za nastanek ločitvene pravice pridobitev zastavne pravice na premoženju stečajnega dolžnika, je tako pravilno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji ločitvena pravica za terjatev tožeče stranke na stanovanju, last N.H. in N.Š. (prvi odstavek izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (drugi odstavek izreka). Ugotovilo je, da je stečajni upravitelj tožene stranke prijavljeno terjatev priznal, ločitveno pravico na stanovanju pa je prerekal. Ker zastavljene nepremičnine niso bile last stečajnega dolžnika, zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki na plačilo priznane terjatve iz ločenega premoženja, last N.H. in N.Š., ni utemeljen.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Stališče prvostopnega sodišča, po katerem iz določila prvega odst. 131. čl. ZPPSL izhaja, da je pogoj za nastanek ločitvene pravice pridobitev zastavne pravice na premoženju stečajnega dolžnika, je pravilno.

Med strankama ni sporno, da je stanovanje, ki je predmet ločitvenega zahtevka, last N.H. in N.Š.. Kljub temu, da ga je, kot navaja pritožnik, v postopku za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. II R ... zastavila stečajna dolžnica na podlagi posebnega pooblastila lastnikov, s tem to stanovanje ni postalo dolžničina last oziroma prišlo v "sfero dolžničinega premoženja". Za pritožbeno stališče, da v primeru insolventnosti dolžnika preidejo zastavljene nepremičnine last tretjih oseb na mesto premoženja stečajnega dolžnika, pa v ZPPSL niti v ZIP, po določbah katerega je bila ustanovljena zastavna pravica, ni pravne podlage.

Isto velja za ZOR, ki ureja zastavo na premičnih stvareh, kot za ZTLR, v katerem je urejena zastavna pravica na nepremičninah. Oba slednja dva zakona omogočata zastavno pravico na premoženju tretje osebe (966. čl. ZOR in prvi odst. 63. čl. ZTLR). 22.a poglavje ZIP pa vsebuje procesne določbe v zvezi z nastankom zastavne pravice na podlagi sporazuma strank. Tako po določilu 251.d člena sodišče na podlagi sporazuma strank iz 251.c člena s sklepom odredi vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini. Vendar ker materialnopravna predpisa (ZOR in ZTLR) dopuščata zastavo tretje osebe, določila 251.d člena ZIP ni mogoče razlagati tako, da s sklenitvijo sporazuma iz 251.c člena zastavljena nepremičnina ob dolžnikovi insolventnosti preide v "sfero dolžnikovega premoženja".

Z vprašanjem izpodbojnosti ustanovljene zastavne pravice se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo, ne da bi se sploh ukvarjalo z vprašanjem izpodbojnosti te pogodbe. Zaključek prvostopnega sodišča o izpodbojnosti ali neizpodbojnosti te pogodbe na izid te pravde ne bi imel prav nikakršnega vpliva. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker do tega vprašanja prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča.

Pritožbena primerjava s poroštvenim jamčevanjem dolžnika stečajnega dolžnika pa je ob jasnem pomenu določil prvega odst. 131. čl. ZLPP, 966. čl. ZOR in prvega odst. 63. čl. ZTLR presplošna, da bi mogla biti deležna tehtnejše presoje. Ker torej pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).