Appeal allowed: Employer's failure to issue written termination grounds extends employee's legal protection deadline.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je delovno knjižico zaključila s 31.12.1994 in ga odjavila iz zavarovanja ter mu knjižico izročila, tožnik pa se je nato v januarju 1995 prijavil na zavodu za zaposlovanje, je s takšnim ravnanjem kršila določbo 78. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec izdati pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja z obrazloženimi razlogi za tako odločitev in le-tega vročiti delavcu. Zato tožniku ni mogoče očitati, da zahteve za varstvo pravic ni vložil v zakonskem roku iz 2. odst. 80. člena ZTPDR, niti da zahteve za varstvo pravic, ki jo je vložil dne 5.5.1995, ni vložil v razumnem roku.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrglo zahtevo za varstvo pravic tožnika zaradi prenehanja delovnega razmerja z dne 5.5.1995 ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zavzelo je stališče, da tožena stranka, sicer o zahtevi za varstvo pravic z dne 5.5.1995, nikoli ni odločila, vendar pa bi moral tožnik zahtevati varstvo pravic v zakonskem roku, ko naj bi prišlo do kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani lastnika, torej tožene stranke, upoštevaje določbo 103. člena ZDR, ki določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopke pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, v spornem obdobju pa je ta rok bil 15 dni.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožil tožnik ter istočasno vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge: bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je odločilo o povsem drugem, kot je zahteval tožnik s tožbo. Tožnik je namreč uveljavljal vzpostavitev delovnega razmerja in plačilo zapadlih plač, sodišče pa se je izreklo o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic, ocenilo, da je bila vložena prepozno, ker ni bila vložena v razumnem roku od tedaj, ko je prišlo do kršitve.

Prezrlo je, da tožena stranka tožniku ni izdala nikakršnega pismenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, da ga ni poučila s pravnim poukom o pravici, da zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja lahko zahteva varstvo pravic v 15-dnevnem roku. Dosedanja sodna praksa je v takih primerih štela za razumen rok vsaj 6 mesecev in ne 15 dni, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tožnikova zahteva za varstvo pravic pa je bila vložena znotraj tega roka. Neizpodbitno je, da je bil tožnik dejansko eno leto pred iztekom pogodbe o zaposlitvi brutalno odslovljen iz delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka izvedla zakonit postopek.

Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa tožnik navaja, da je bil več kot tri leta brezposelen, da je sedaj zaposlen za določen čas s skromnimi prejemki in da nima premoženja, ki bi mu prinašalo dohodek, zato plačila sodnih taks ne zmore. Listine o svojem socialnem stanju bo tožnik predložil v najkrajšem možnem času, ker ob vložitvi pritožbe tega zaradi bolezni ni mogel.

Pritožba je utemeljena. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče že enkrat odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval vzpostavitev delovnega razmerja od 1.1.1995 do 31.12.1995 ter izplačilo nadomestila plače za navedeno obdobje v bruto znesku 1.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe ter povračilo stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da je prišlo dne 31.12.1994 do prenehanja delovnega razmerja na tožnikovo pobudo, smiselno na sporazumen način. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo z nalogo, da sodišče prve stopnje ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za sodno varstvo iz 2. odst. 80.

člena in 2. odst. 83. člena ZTPDR, ker je tožnik zatrjeval, da je vložil zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki, tožena stranka pa o tem ni odločila. Po ponovljenem postopku pa je prvostopenjsko sodišče s sodbo zavrglo tožbo, ker tožnik zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki ni vložil v skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih v roku, ki je tedaj veljal za postopke pred sodišči za spore iz delovnih razmerij. Delovno razmerje mu je namreč prenehalo z 31.12.1994, zahtevo za varstvo pravic pa je vložil 5.5.1995.

Če je sodišče prve stopnje menilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje sodnega postopka, ker tožnik zahteve za varstvo pravic ni vložil v zakonskem oz. razumnem roku, bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbo s sklepom zavreči v smislu določbe 1. odst. 282. člena ZPP, nikakor pa je ni mogoče tožbe zavreči s sodbo. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil zahteve za varstvo pravic v razumnem roku, za katerega šteje sodišče prve stopnje rok 15-ih dni, ki je veljal v skladu s 103.

členom ZDR, kot rok za vložitev tožbe pred delovnimi in socialnimi sodišči. Iz 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da delavec vloži ugovor zoper sklepe, ki jih organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih oz. vloži zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja v 15-ih dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. V predmetni zadevi je iz spisa razvidno, da tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je delovno knjižico zaključila z 31.12.1994 in ga odjavila iz zavarovanja ter mu knjižico izročila, tožnik pa se je nato v januarju 1995 prijavil na zavodu za zaposlovanje.

S takim svojim ravnanjem je tožena stranka kršila določbo 78. člena citiranega zakona, ki določa, da mora delodajalec izdati pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja z obrazloženimi razlogi za tako odločitev in le-tega vročiti delavcu. Pritožbeno sodišče zato meni, da tožniku ni mogoče očitati, da zahteve za varstvo pravic ni vložil v zakonskem roku iz 2. odst. 80. člena ZTPDR, niti da ni vložil zahteve v razumnem roku. Iz navedenega izhaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče po vsebini odločiti o tožbenemu zahtevku. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, zakaj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že dne 31.12.1994, čeprav iz pogodbe o poslovodstvu izhaja, da naj bi trajalo do 31.12.1995 ter nato upoštevaje napotke, ki jih je dalo pritožbeno sodišče že v sklepu opr.

št. Pdp 450/96 z dne 5.6.1998 (3. str.

3. odst.), odločiti o tožbenem zahtevku. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP/77). O oprostitvi plačila sodnih taks za pritožbo, pritožbeno sodišče ni odločalo, ker je odločitev o tem v pristojnosti sodišča prve stopnje (1. odst. 173. člena ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).