Appeal allowed; appeal court quashed first instance judgment due to change in jury panel composition without consent.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Če pravdni stranki na glavni obravnavi privolita, da sodišče odloči po pridobitvi podatkov o neto plači na seji senata, mora na taki seji soditi senat v enaki sestavi kot na glavni obravnavi, sicer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odst. 354 čl. ZPP/77.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep komisije za ugovore M. K. z dne 8.4.1992 ter sklep disciplinske komisije z dne 5.3.1992 tako, da je izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dvanajst mesecev, zahtevek za razveljavitev sklepa v.d. direktorja o odstranitvi delavca iz podjetja z dne 24.2.1992 pa zavrnilo. Ugodilo je tudi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo tožnikove plače za čas od 28.4.1992 do 31.12.1997 v skupnem znesku 2.758.886,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, plačilo regrasa za letni dopust za leta 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997 ter jubilejno nagrado.

Naložilo ji je tudi povrnitev stroškov postopka v višini 691.468,20 SIT ter sodno takso v višini 16.554,00 SIT. Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil delovno obveznost, vendar je iz neutemeljenega razloga izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo dvanajstih mesecev. Sporno je, ali obstajajo olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo pogojno odložitev izrečenega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da gre za kršitev, ki neposredno ogroža dejavnost in obstoj trgovske organizacije.

Svoje nestrinjanje s takim ravnanjem tožnika je izrazil tudi sindikat, saj je po njegovem mnenju tožnik s svojim ravnanjem povzročil škodo vsem zaposlenim in podjetju. Ravnanje tožnika je bilo usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja, ki ga je tožena stranka imela s trgovino C.. Zaradi takšnega odnosa do dela je prednica tožene stranke skoraj propadla. Konkretne škode pri takšnem ravnanju ni mogoče izračunati, vsekakor pa je posledica takega ravnanja velika posredna poslovna škoda na ugledu podjetja. Tožnik bi si moral prizadevati za povečanje prodaje in čim večjo razliko v ceni, ne pa ponujati blaga konkurenčnih podjetij.

Pri toženi stranki so nastale resne motnje pri poslovanju, k temu pa je pripomogel tudi tožnik s svojim ravnanjem. Tožniku ne gre plača v taki višini, kot mu jo je dosodilo prvostopenjsko sodišče, ker tožnik ni zmanjšal škode. Družba A. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je tožnik, je v letih 1993 in 1994 ustvarila dobiček, kar bi moralo sodišče pri odločanju o upravičenosti tožnika do nadomestil plače upoštevati. V sodbi ni navedeno, kako se je opravil preračun plače iz bruto v neto. Tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneskov.

Tožnik je postavil večji zahtevek, kot mu je sodišče ugodilo, o razliki pa ni odločilo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. V 2. točki izreka je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati 2.758.886,50 SIT, seštevek mesečnih izplačil v plači pa take vsote ne da. Izrek sodbe po višini ni obrazložen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvosotopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev.

Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 354.

člena ZPP-77. Pri izdaji izpodbijane sodbe sta sodelovala sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Na zadnji glavni obravnavi dne 17.2.1998 sta sodelovala sodnika porotnika M. T. in M. O. Na tej obravnavi sta stranki privolili, da lahko sodišče po pridobitvi podatkov o izračunu neto plač odloči na seji senata. Na seji senata bi tako moral soditi senat v taki sestavi, kot na zadnji glavni obravnavi. Na seji senata dne 4.5.1998, ko je bila izpodbijana sodba izdana, pa se je sestava senata spremenila, saj sta kot sodnika porotnika v senatu sodelovala I.

K. in Ž. B.. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega izpodbijano sodbo skladno z 1. odstavkom 369. člena ZPP-77 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva pritožbene navedbe tožene stranke. O pritožbenih stroških je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).