Appeal court vacates default judgment against one defendant for missing facts but upholds it against the other.

Pritožbi B. K. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, kolikor se nanaša nanj, in se zadeva glede njega vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Pritožba N. M. se zavrne in se izpodbijana sodba glede nje potrdi.

[JEDRO]

Utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v sodbi, zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker toženi stranki nista v roku odgovorili na tožbo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku, po katerem sta N. M. in B. K. solidarno dolžna plačati V. G. in M. G. znesek 12.990,00 DEM z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve od 1.7.1996 do plačila, ter znesek 20.000,00 DEM z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve od 27.12.1996 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožujeta toženca. Navajata, da si je N. M. res sposodila denar od J. L.. Garant je bil V. G., ki je J. L. plačal 20.000,00 DEM. Toženca sta bila v težavah. Dogovorili so se, da Grudnu dajo novo kupljen avto, vreden 15.000,00 DEM. Po treh letih uporabe sta prosila, da bi ga prodala, ker potrebujeta denar. Avto sta prodala za 400.000,00 SIT, ne da bi dala potrdilo. Denarja toženca nimata, ker odplačujeta kredit. Prosita, da sodišče ugotovi dejanski dolg. Utemeljena je pritožba B.

K., ne pa tudi pritožba N. M. Po določbi 277. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh. Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če v roku ne bo odgovorila na tožbo, izdana zamudna sodba. Člen 318 ZPP določa pogoje, pod katerimi je mogoče izdati zamudno sodbo. Ti pogoji so: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Po 2. odst. 338. čl. ZPP zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po čl. 339/2 tč. 7 ZPP pa je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP). Upoštevaje zgoraj navedene določbe je treba ugotoviti, da toženca nista v roku odgovorila na tožbo in je torej sodišče prve stopnje imelo podlago, da izda zamudno sodbo.

Ko se toženca pritožujeta, je treba ugotoviti, da navajata razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati. Preizkus po uradni dolžnosti pa je pokazal, da v zvezi s toženko N. M. ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb postopka in da je tudi materialnopravno odločitev pravilna, da so bili torej upoštevani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki so spredaj našteti. Njeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353 ZPP). Ko gre za toženca B. K., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da proti njemu ne izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa tudi ne iz dokazov, na katere tožeča stranka opira svoj zahtevek.

V tožbi pod točko III. tožnika kot podlago obveznosti B. K. navajata, da je do sporazuma prišlo zaradi znanstva in na prigovarjanje B. K., ki je urejal vse v zvezi s posojilom, da je podpisal izjave v zvezi s tem in da je skupaj z N. M. priznal dolg. Iz listin z datumimi, kot jih navaja tožba (priloga A4, A5, A7), v tožbi zatrjevana zaveza B. K. ne izhaja. Iz dejstev, da je urejal vse v zvezi s posojilom in da je prišlo do posojila na njegovo prigovarjanje, pa tudi ne. Tako torej v zvezi z B. K. niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je v zvezi z njim sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po čl. 339/2 tč.

7. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi glavno obravnavo (čl. 354/1 ZPP).