Court allows appeal against rejection of court deposit, ruling only probable grounds need proving.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Predlagatelj mora navesti razloge, zaradi katerih polaga predmet depozita in jih verjetno izkazati. Ne presoja pa sodišče v nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita, ali predmet, katerega položitev predlaga, pomemi pravilno izpolnitev obveznosti iz materialnopravnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za sprejem 50.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila med sodne depozite. Proti takšnemu sklepu se je pritožil predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stoponje v novo odločanje. Navaja, da je sodna položitev enostransko izbirno procesno dejanje, ki mu zakon določa pravne posledice.

Na podlagi 327. člena ZOR lahko dolžnik, če je upnik v zamudi, zanj pri sodišču položi dolgovani znesek. ZNP in ZOR ne določata, da mora dolžnik dokazati svojo materialnopravno upravičenost za položitev sodnega depozita. Za sodni depozit zadošča, da dolžnik svoj dolg zatrjuje. Če dolžnik denarja ne dolguje, to ne vpliva na obligacijsko razmerje med njim in upnikom niti ne ustvarja nove obligacije. To potrjujeta tudi visoka taksna obveznost ter dejstvo, da se sodni depozit ne obrestuje, kar dolžnika odvrača od tega, da bi podal neutemeljen predlog.

Predlagatelj še navaja, da je iz predpogodbe razvidno, da mora, če do sklenitve pogodbe ne pride po njegovi krivdi, vrniti dvojno aro, če pa brez krivde obeh, enojno. Tudi ni razloga, da sodišče ne sprejme med sodne depozite zneska, ki bi pomenil le delno izpolnitev. Sklenitev glavne pogodbe mora stranka predpogodbe zahtevati v šestih mesecih od izteka za sklenitev določenega roka. Rok za sklenitev glavne pogodbe je potekel 30 dni po končani komasaciji in zapuščinskem postopku. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen 8.1.2000, komasacija pa je bila opravljena že v letu 1995.

Nobena od strank tako ne more več zahtevati sklenitve glavne pogodbe. Pritožba je utemeljena. Sodišče sprejme na podlagi določbe 1. odstavka 168. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86) v sodni depozit med drugim denar, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Tak poseben predpis je v konkretnem primeru določba 1. odstavka 327. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na podlagi katere sme dolžnik, če je upnik v zamudi, zanj položiti dolgovano stvar (oz. denar) pri sodišču.

Pogoj za to, da sodišče dovoli sodni depozit je tako upnikova zamuda, namen pa zaščita dolžnikovih interesov, ko obveznosti ne more izpolniti neposredno upniku ali njegovemu pooblaščencu. Vendar sodišče, ki odloča o predlogu v nepravdnem postopku, ne odloča tudi o obstoju, vsebini in usodi obligacijskega razmerja, na katerega se predlagatelj sklicuje. Oprostilni učinek sodnega depozita je njegova dejanska posledica in nastopi le, če je bil depozit utemeljen in če ustreza pravilni izpolnitvi. Predlagatelj mora zato le verjetno izkazati razloge, zaradi katerih želi stvar ali denar položiti (170.

člen ZNP), saj sam nosi posledice v primeru, da položitev ni utemeljena v materialnopravnem razmerju. Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je glavna obveznost, ki izvira iz predpogodbe, sklenitev glavne pogodbe. To pa še ne pomeni, da je tudi edina obveznost zaradi nje. Vrnitev are je lahko takšna druga obveznost, kar po mnenju sodišča druge stopnje zadošča za to, da je sama obveznost verjetno izkazana, saj bi strožje presojanje pomenilo, da sodišče odloča o pravilnosti izpolnitve, kar ni namen postopka zaradi sodnega depozita.

Sodišče prve stopnje je zato zmotno presojalo, ali predlagana položitev denarnega zneska predstavlja pravilno izpolnitev, namesto da bi preizkusilo, ali je predlagatelj za verjetno izkazal upnikovo zamudo in s tem upravičil svoj predlog. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tako moralo ugotoviti, ali je predlagatelj poleg obstoja obveznosti za verjetno izkazal tudi upnikovo zamudo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.