Supreme Court dismisses appeal as inadmissible due to lack of value threshold for incidental claim.

Revizija se zavrže.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške v zvezi z revizijo.

[JEDRO]

Pri eventualni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Zato je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede odločitve o vsakem izmed zahtevkov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnica na podlagi listine "očitovanje" z dne 30.9.1941, overjene pri K. sudu v K., lastnica nepremičnine vl. št... k.o... Ugodilo pa je eventualnemu zahtevku in tako ugotovilo, da navedena listina predstavlja oporoko zapustnikov F. Z. in M. Z., s katero sta ta določila tožnico kot edinega univerzalnega dediča, in da je tožnica na podlagi te listine postala lastnica nepremičnin zapustnikov.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v izpodbijanem ugoditvenem delu razveljavilo in v tem obsegu tožbo zavrnilo (kar je s poznejšim popravnim sklepom popravilo tako, da jo je zavrglo).

Tožeča stranka je proti tej odločbi vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj ta sklep spremeni, tako da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku, ali pa naj razveljavi sklep sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je predlagala v odgovoru na revizijo, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi, vloženi 26.1.1996 zaradi ugotovitve lastnine nepremičnine in izdaje zemljiškoknjižne listine, navedla vrednost spornega predmeta (VSP) 2,100.000,00 SIT, s čimer si je zagotovila pravico do revizije v zvezi s tem zahtevkom. Med postopkom je dne 9.1.1997 postavila podrejeni zahtevek, kateremu naj bi sodišče ugodilo, če ne bi ugodilo primarnemu. Šlo je torej za naknadno eventualno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP) in hkrati za spremembo tožbe, saj eventualni zahtevek ni istoveten z glavnim zahtevkom in tudi njegova dejanska in pravna podlaga je drugačna. Medtem, ko je v zvezi z glavnim zahtevkom trdila tožeča stranka, da ji je pokojna M. Z. z omenjeno listino izročila v last in posest obravnavano nepremičnino, pa je v zvezi z drugim zahtevkom trdila, da je ta listina veljavna oporoka in da je z njo postala edini univerzalni dedič in s tem lastnica. Ob postavitvi tega zahtevka ni navedla VSP, pa čeprav gre tudi tu za nedenarni zahtevek (drugi odstavek 40. člena ZPP). Pri opisani kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, le da jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Zato je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede odločitve o vsakem izmed zahtevkov.

Zoper odločitev o zavrnitvi glavnega zahtevka se tožeča stranka ni pritožila in revizijo vlaga le zoper odločitev sodišča druge stopnje, ki je ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v delu, ki zajema eventualni zahtevek, zavrglo. Revizija je sicer dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP). Toda zakon določa, da revizije zoper sklep iz prvega odstavka 400. člena ZPP ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek 400. člena ZPP). Revizije pa ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, za kar gre v obravnavanem primeru, če VSP, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člena ZPP). Ker pa tožeča stranka sploh ni navedla VSP v zvezi z eventualnim zahtevkom, si ni zagotovila pravice do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Zato je moralo sodišče revizijo zavreči kot nedovoljeno, saj je vložena zoper odločbo, zoper katero je zaradi ravnanja tožeče stranke po zakonu ni mogoče vložiti (389. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrženju (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na revizijo, ki predlaga njeno zavrnitev, pa ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato jih mora trpeti tožena stranka sama.