Appeal allowed for higher prison terms due to improper weighing of aggravating circumstances in joint assault case.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se obdolženima A. R. in R. Š. izrečeni kazni zvišata na 6 (šest) mesecev zapora, obdolženemu B. K. pa se po čl. 299/II KZ izreče kazen 3 (tri) mesece zapora. Pritožba obdolženega R. Š. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi B. K. je dolžan plačati kot stroške pritožbenga postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT, obdolžena A. R. in R. Š. pa se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je navedlo vse dokaze, na podlagi katerih je vse tri obdolžence spoznalo za krive. Zato očitek enega od obdolžencev, ki se je ves čas kazenskega postopka branil z molkom, da gre za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje pa je zvišalo izrečene kazni, ker je prvostopenjsko sodišče neustrezno ovrednotilo ugotovljene obteževalne okoliščine.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolžene B. K., A. R. in R. Š. spoznalo za krive, da so storili kaznivo djeanje nasilništva v sostorilstvu po čl. 299/II in I KZ. Obdolženema A. R. in R. Š. je izreklo vsakemu kazen 3 (tri) mesece zapora, obdolženemu B. K. pa z uporabo omilitvenih določil 300.000,00 SIT denarne kazni. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o vseh treh izrečenih kaznih. Predlagal je, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in obdolžena R. in Š. obsodil na bistveno višjo zaporno kazen, obdolženemu K. pa naj namesto izrečene omiljene denarne kazni izreče kazen zapora.

Obdolženi B. K. je odgovoril na pritožbo okrožnega državnega tožilca in je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Proti sodbi pa se je pritožil še obdolženi R. Š. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je razvidno iz vsebine pritožbe. Predlaga ugoditev pritožbi in izrek oprostilne sodbe. Višji državni tožilec je predlagal ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca in zavrnitev pritožbe obdolženega R. Š.. Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena, pritožba obdolženega R. Š. pa ni utemeljena.

Pritožnik obdolženi R. Š., ki se med kazenskim postopkom ni zagovarjal, v pritožbi navaja, da pri obravnavanem kaznivem dejanju sploh ni sodeloval in da ni z ničemer prispeval k pretepu ter da je zato v izpodbijani sodbi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je prepričljivo utemeljilo, da je tudi obdolženi R. Š. sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, s katerim so obdolženec in še dva neugotovljena moška delali nasilje in ogrozili varnost oškodovanca F.

G.. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, na katere dokaze je oprlo odločitev. Priče, tudi oškodovanca, je ocenilo kot verodostojne. Izpovedi prič J. L. in oškodovanca potrjujejo tudi materialni dokazi. Zato so pritožbena izvajanja obdolženega R. Š. neutemeljena in ne morejo omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi. Tudi navedba, zakaj je odklonil zagovor, češ da sta ga ostala dva storilca prosila, da naj ju ne bremeni, ne more vplivati na prepričljiv dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča. Okrožni državni tožilec pa utemeljeno predlaga izrek višjih zapornih kazni obdolženima R. in Š. ter izrek zaporne kazni obdolženemu B.

K.. Glede prvih dveh obdolžencev upravičeno poudarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo ugotovljene obteževalne okoliščine, to je njuno predkaznovanost zlasti tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Pri obdolženemu R. tudi poudarja, da je nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj še po obravnavanem dejanju. Upravičeno tudi opozarja na okoliščino, da so obdolženci kaznivo dejanje načrtovali in da je K. hotel z avtom oškodovanca celo povoziti. Pri dejanju pa je bilo tudi uporabljeno strelno orožje. Teža kaznivega dejanja, stopnja krivde obdolžencev in vztrajnost ter odločnost pri izvršitvi kaznivega dejanja ob drugače ovrednotenih že ugotovljenih obteževalnih okoliščinah zato terjajo izrek višje zaporne kazni obdolženima R. in Š., pa tudi izrek zaporne kazni obdolženemu K., saj pri tem obdolžencu ni pogojev za uporabo omilitvenih določil, ne glede na to, da obdolženec v ugovoru navaja, da je poročen, da skrbi za sedemletnega sina ter da še ni bil obravnavan pri sodniku za prekrške.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbah o izrečenih kaznih spremenilo tako, da je obdolženima R. in Š. izrečeni kazni zvišalo za šest mesecev zapora, obdolženemu K. B. pa je izreklo kazen tri mesece zapora. Pritožbo obdolženega R. Š. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni našlo nobenih materialnih ali procesnih kršitev, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Obdolženi B. K. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati 50.000,00 SIT povprečnine, ki je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.

Ostala dva obdožecna pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, saj sta bila na prestajanju zaporne kazni in sta brez rednih dohodkov in možnosti za plačilo stroškov.