Appeal court reduced advance payment to minimum based on future execution needs and tariff rules.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the applicant's protest against the first-instance decision regarding the advance payment amount. The applicant argued the initial 200,000 SIT sum was excessive and insufficiently justified, while the first court had calculated it based on a predicted 5,500 tariff points. The appellate court reversed this, ordering only 120,000 SIT as the minimum required by law, noting that additional costs would be determined during actual execution. Consequently, the court reduced the financial burden on the applicant while awarding legal fees for the successful protest.
Legislator headnote
AI generated11. člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom; 1. odst. 38. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju: The court may determine the advance payment based on its own assessment of necessary execution costs, provided it respects the statutory minimum of 150% of the base tariff rate, and may reduce the amount if the full scope of future execution costs cannot yet be precisely calculated.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (drugi točki izreka) spremeni tako, da se upniku naloži, da v osmih dneh založi predujem v znesku 120.000,00 SIT. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 22.940,00 SIT, v 8 dneh.
[JEDRO]
Višino predujma je sodišče druge stopnje določilo v minimalnem znesku, ker se bo šele pri neposredni opravi izvršbe pokazalo, ali bo potrebno opraviti dodaten rubež in pa kakšne vrste bo prodaja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25.07.2000 določilo izvršitelja (prva točka izreka) in višino predujma v znesku 200.000,00 SIT v breme upnika (druga točka izreka). Zoper drugo točko izreka prvostopnega sklepa se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu, uveljavil vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v drugi točki izreka spremeni tako, da upniku naloži plačilo predujma za opravo izvršilnih dejanj rubeža in cenitve premičnin oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.
Priglasil je pritožbene stroške. Pritožnik meni, da je naloženi predujem previsok, nadalje, da smisel predujma ni v plačilu vseh dejanj, predvidenih v izvršilnem postopku, pač pa v prvi fazi le za stroške rubeža in cenitve premičnin. Predvsem pa meni, da prvostopno sodišče ni v zadostni meri obrazložilo in specificiralo na kakšen način je priznalo stroške za opravo rubežnih dejanj. Pritožba je utemeljena. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopno sodišče na podlagi predvidevanja o izvršiteljevih dejanjih v okviru oprave izvršilnih dejanj in upoštevajoč vrednost spornega predmeta ocenilo, da je po tarifni št. 1 in 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l.
RS, št. 32/2000, v nadaljevanju: Pravilnik) najmanj potrebno skupno 4000 točk ter po tarifni št. 11 še 150 točk, kakor tudi predujem za stroške kilometrine. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo na določbo 11. čl. Pravilnika, po kateri sodišče določi višino predujma na podlagi lastne ocene, upoštevajoč zakonski minimum v višini 150% cene storitev po tarifni št.
1. Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 11. člena Pravilnika po lastni oceni določilo višino predujma glede na vrednost spornega predmeta, upoštevajoč vrednost točke, v višini 3000 točk, to je v znesku 120.000,00 SIT. To predstavlja najmanj 150% cene storitev po tarifni številki 1. Višino predujma je sodišče druge stopnje določilo v minimalnem znesku, ker se bo šele pri neposredni opravi izvršbe pokazalo, ali bo potrebno opraviti dodaten rubež in kakšne vrste bo prodaja. Pri tem je upoštevalo, da v tej fazi postopka ni mogoče že vnaprej natančno določiti vseh predvidenih izvršilnih stroškov.
Če se bo tekom postopka izkazalo, da založeni predujem ne zadošča za poplačilo stroškov izvršbe, bo moral upnik po določbi 1. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) založiti še dodaten znesek predujma. Zato je pritožba upnika glede višine odmerjenega predujma utemeljena. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v drugi točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165.
čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oba v zvezi s 15. čl. ZIZ. Sodišče druge stopnje je upniku glede na njegov pritožbeni uspeh v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (O.T.) priznalo stroške nagrade za sestavo pritožbe v višini 200 točk (5. točka Tarifne številke 21 O.T.), stroške za končno poročilo v višini 10 točk (4. točka Tarifne številke 33 O.T.) in administrativne stroške v višini 2% od skupne cene storitev (2. odst. 15. čl. O.T.). Kot potrebne stroške je sodišče druge stopnje upniku priznalo tudi 19% DDV na podlagi 1. odst. 155.
čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Ni pa sodišče druge stopnje upniku priznalo stroškov za posvet s stranko, ker so vsebovani v stroških za sestavo pritožbe. Skupaj je sodišče druge stopnje upniku priznalo 22.940,00 SIT.