Enforcement court rejects debtor's objection to final judgment enforcement due to lack of material facts.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe enforcement court rejected the debtor's objection to the enforcement of a final payment order, confirming the first-instance ruling. The debtor argued they owed nothing, citing business relationship facts from 1997 that occurred before the 1998 judgment. The court held that the enforcement judge is bound by the final judgment until it is set aside, meaning the debtor must raise such substantive defenses in the original proceedings rather than here.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 2. odst. 53. člen; 1. odst. 55. člen: The enforcement court is bound by a final judgment and cannot entertain new substantive defenses regarding the underlying debt that should have been raised in the original proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Na pravnomočno sodno odločbo je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, česar pa dolžnik niti ne zatrjuje. Zato dolžnik v tem postopku ne more več uspešno uveljavljati teh ugovornih razlogov, temveč bi jih moral uveljavljati v postopku, ki je pripeljal do izdaje izvršilnega naslova.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 440/98 z dne 12.11.1998, zaradi izterjave terjatve 1,000.102,30 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in med drugim navedel, da upniku ne dolguje ničesar. Upnik je v letu 1997 na račun dolžnika pri družbi Metalka dvigoval različno blago, s čimer je dejansko prejel več, kot znaša njegov pretirani račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53.
čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55.
čl. ZIZ. Dolžnik v ugovoru trdi, da upniku ne dolguje ničesar. Za neobstoj dolga navaja razloge, ki se tičejo samega poslovnega razmerja, iz katerega izvira izvršilni naslov. Na pravnomočno sodno odločbo je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, česar pa dolžnik niti ne zatrjuje. Dolžnikove navedbe se nanašajo na posle v letu 1997, medtem ko je bil izvršilni naslov izdan v letu 1998. Zato dolžnik v tem postopku ne more več uspešno uveljavljati teh ugovornih razlogov, temveč bi jih moral uveljavljati v postopku, ki je pripeljal do izdaje izvršilnega naslova.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da dolžnik ne navaja nobega od razlogov, ki bi preprečeval izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ, zato njegov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.